Nekoč je bilo mogoče na Reki zapeljati avtomobil na trajekt, po večurni plovbi občudovati dalmatinske otoke ter pot nadaljevati proti Splitu, Dubrovniku in celo italijanskemu Bariju. Dolga jadranska linija ni bila namenjena le premiku od pristanišča do pristanišča. Potovanje je spremenila v del dopusta, voznikom prihranila več sto kilometrov asfaltne poti in povezovala severni ter južni Jadran na način, ki ga danes ni več.
Trajektna linija Rijeka – Split – Dubrovnik – Bari je ostala v spominu številnih potnikov, pomorščakov in ljubiteljev starih Jadrolinijinih ladij. Med plovili, ki so jo zaznamovala, je bil tudi Marko Polo, eden najbolj prepoznavnih trajektov hrvaškega nacionalnega ladjarja.
Danes so povezave z Italijo razdeljene na posamezne linije. Jadrolinija med drugim ponuja plovbe Dubrovnik-Bari, Split-Bari in Split-Ancona, hitra ladijska povezava pa poteka tudi med Zadrom in Ancono. Neposredne linije, ki bi z enim potovanjem povezala Reko, Split, Dubrovnik in Bari, v aktualni ponudbi ni.
Plava magistrala, ki je povezovala hrvaško obalo
Dolga obalna linija je bila nekakšna morska različica jadranske magistrale. Potniki so lahko na severu Hrvaške vstopili na ladjo, prespali v kabini in se naslednje jutro zbudili precej bližje srednji ali južni Dalmaciji. Avtomobil je medtem ostal v garaži trajekta, vozniku pa se ni bilo treba ukvarjati z zastoji, cestninami in dolgimi urami za volanom.
Posebno vrednost je imela za družine, starejše potnike, motoriste in vse, ki so želeli na dopust odpotovati počasneje. Paluba je ponujala pogled na Kvarner, dalmatinske otoke in odprto morje, prihod v pristanišče pa je bil dogodek sam zase.
Reka, Split in Dubrovnik so tri najpomembnejša hrvaška pristaniška ter turistična središča. Podaljšanje do Barija je liniji dodalo še mednarodni pomen. Potnik je lahko z enim trajektom prečkal velik del vzhodne jadranske obale in nato nadaljeval proti južni Italiji.
Potovanje je bilo daljše, vendar za mnoge prijetnejše
Takšna plovba ni mogla tekmovati z avtomobilom ali letalom samo po hitrosti. Njena prednost je bila drugje. Nočitev, prevoz vozila, razgled in prihod neposredno v središče obalnega mesta so bili združeni v eno vozovnico.
Prav zato se občasno znova pojavi vprašanje, ali bi se lahko dolga obalna linija vrnila vsaj v poletni sezoni. Želja potnikov obstaja, poslovna računica pa je precej zahtevnejša. Velik trajekt potrebuje številno posadko, veliko goriva, zasedene priveze in dovolj potnikov v obeh smereh. Težavo predstavlja tudi izrazita sezonskost, saj bi bilo zanimanje julija in avgusta lahko precej drugačno od povpraševanja spomladi ali jeseni.
Zadnja obalna sezona se je končala leta 2014
Jadrolinija je klasično obalno povezavo med Reko in Dubrovnikom zadnjič izvajala v turistični sezoni 2014. Takrat je na liniji plula Liburnija. Družba je nato sporočila, da naslednje poletje nerentabilne povezave ne bo več financirala. S tem se je prekinila približno šest desetletij dolga tradicija Jadrolinijinega povezovanja severnega in južnega dela hrvaške obale.
Razlog ni bil pomanjkanje nostalgije, temveč ekonomika. Hrvaška je dobila sodobnejše avtoceste, potovalne navade so se spremenile, letalske povezave pa so postale dostopnejše. Velike potniške ladje z garažami in kabinami so drage za vzdrževanje, še posebej ob slabši zasedenosti.
Današnja ponudba kaže drugačen model. Posamezna pristanišča so povezana z Italijo, lokalne trajektne in katamaranske linije pa skrbijo predvsem za povezovanje otokov s celino. Potnik lahko še vedno potuje po morju, vendar mora pot sestaviti iz več ločenih povezav.
Marko Polo je postal simbol nekega obdobja
Trajekt Marko Polo je bil zgrajen leta 1973 v Franciji, Jadrolinija pa ga je kupila leta 1988. Ladja je dolga nekaj več kot 128 metrov, sprejme približno 1100 potnikov in okoli 270 osebnih vozil. Na krovu ima kabine, restavracijo, salone in druge prostore, namenjene daljšim plovbam.
Takšne ladje so omogočale, da večurna plovba ni bila zgolj prevoz. Potniki so lahko večerjali, prespali v kabini, se sprehodili po palubi in prihod pričakali spočiti. Marko Polo je zaradi svoje velikosti, značilne podobe in desetletij plovbe postal ena najbolj prepoznavnih ladij Jadrolinije.
Te dni je na rednem letnem remontu v ladjedelnici na Malem Lošinju. Redno vzdrževanje je pri ladji te starosti ključnega pomena, saj mora pred vrnitvijo v promet izpolniti tehnične in varnostne zahteve. Mali Lošinj je z Markom Polom povezan tudi zaradi njegovih prejšnjih vzdrževalnih del. Jadrolinija je denimo leta 2023 potrdila, da je bil trajekt tam na rednem letnem vzdrževanju pred začetkom sezone.
Nesreča na otoku Sit je ostala zapisana v zgodovini
Najbolj dramatičen dogodek v zgodovini Marka Pola se je zgodil 24. oktobra 2009. Trajekt je okoli druge ure ponoči nasedel na plitvini ob otočku Sit, med Žutom in Pašmanom v šibeniškem arhipelagu.
Na ladji je bilo 41 potnikov, 64 članov posadke in 18 vozil. Po uradnih podatkih hrvaškega ministrstva ni bil nihče poškodovan, prav tako neposredno po nesreči niso zaznali onesnaženja morja. Ladja je takrat plula na redni liniji Rijeka-Split-Dubrovnik-Bari. Potnike so pozneje s katamaranom prepeljali v Biograd.
Prizori velikega trajekta, naslonjenega na skalnato obalo majhnega otoka, so obkrožili regijo. Marko Polo je bil odsukan šele 20. novembra, skoraj mesec dni po nesreči, nato pa so ga popravili in vrnili v promet.
Bi se lahko legendarna linija nekoč vrnila?
Vrnitev povezave med Reko, Splitom in Dubrovnikom ni povsem nepredstavljiva, vendar bi zahtevala nov poslovni model. Najverjetnejša možnost bi bila sezonska linija z omejenim številom tedenskih odhodov, usklajena s turističnim povpraševanjem in povezavami proti Italiji.
Sodobna ladja bi morala biti varčnejša, dovolj hitra in zasnovana za prevoz potnikov, avtomobilov ter koles. Pomembna bi bila tudi preprosta spletna rezervacija, možnost izbire posameznega odseka poti in povezovanje s turističnimi ponudniki v Kvarnerju, Dalmaciji ter Apuliji.
Nostalgija sama ne more napolniti trajekta, vendar zanimanje za počasnejša potovanja, nočne vlake in trajnostnejše oblike prevoza znova raste. Dolga jadranska plovba bi zato lahko nagovorila drugačne potnike od tistih, ki želijo na cilj prispeti v najkrajšem možnem času.
Marko Polo medtem ostaja plavajoči spomin na obdobje, v katerem je bilo mogoče Hrvaško opazovati s palube in se z ene ladijske vozovnice premakniti od Kvarnerja do skrajnega juga države ter naprej proti Italiji. Prav zato se vprašanje o vrnitvi linije vedno znova pojavi. Marsikdo bi jo kupil ne samo zaradi cilja, temveč tudi zaradi poti.
