Pomoč starih staršev je za številne družine zelo dragocena, težave pa se pogosto začnejo pri pravilih. Starši imajo ene navade glede hrane, spanja, zaslonov ali discipline, stari starši druge. Najboljša rešitev ni popolna enotnost pri vsaki podrobnosti, temveč jasen dogovor o nekaj pravilih, ki so res pomembna.
Otrok se lahko brez težav navadi, da pri različnih odraslih ne velja vse povsem enako. Zmeda nastane predvsem takrat, ko odrasli drug pred drugim rušijo dogovore ali otroka postavljajo v položaj, v katerem mora izbirati, koga bo poslušal.
Dogovor naj se začne pri pomembnih stvareh
Ni treba usklajevati vsake malenkosti. Več smisla ima, da se odrasli dogovorijo o stvareh, ki vplivajo na varnost, zdravje in vsakodnevni ritem.
Sem sodijo na primer zdravila, alergije, uporaba avtomobilskega sedeža, čas spanja, omejitve zaslonov in pravila, povezana z nevarnimi situacijami.
Pri manj pomembnih stvareh je nekaj razlik povsem sprejemljivih. Če otrok pri babici dobi drugačen zajtrk ali gre spat nekoliko pozneje, to samo po sebi še ni težava, če je osnovni dogovor med odraslimi jasen.
Pogovor brez očitanja deluje bolje
Največ napetosti nastane, če starši pogovor začnejo z očitkom, stari starši pa dobijo občutek, da se njihov način vzgoje zavrača.
Bolj učinkovito je povedati konkretno, kaj želite in zakaj. Namesto splošnega “pri nas se tega ne dela” je bolje razložiti, da otrok na primer zvečer težko zaspi, če pred spanjem dolgo gleda zaslon.
Otrok naj ne postane posrednik
Slaba rešitev je, da se sporočila med odraslimi prenašajo prek otroka. Stavki v slogu »povej babici, da tega ne sme« ga postavijo v neprijeten položaj.
Dogovore naj rešujejo odrasli neposredno med seboj. Otrok naj dobi jasno in preprosto razlago, katera pravila veljajo in da se odrasli o njih dogovorijo sami.
Pomembno je tudi, da se nesoglasij ne rešuje pred otrokom. Če eden od odraslih pred njim razveljavi odločitev drugega, se avtoriteta hitro spremeni v tekmovanje.
Popolna enotnost ni cilj
Stari starši in starši imajo različne izkušnje, navade in predstave o vzgoji. Cilj zato ni, da vsi ravnajo povsem enako.
Bolj koristno je določiti nekaj meja, pri katerih ni pogajanja, pri drugih pa pustiti nekaj prostora. Tako otrok dobi stabilnost, odnosi med odraslimi pa ostanejo manj napeti.
Skupni jezik se običajno ne začne pri vprašanju, kdo ima prav. Začne se pri dogovoru, kaj je za otroka res pomembno in pri katerih stvareh si družina lahko privošči nekaj različnosti.
