Med jesenskim sprehodom po gozdu lahko naletimo na večje zaplate razrite zemlje, premetanega listja in plitvih vdolbin. Takšne sledi so pogosto delo divjih prašičev, ki z močnim rilcem brskajo po gozdnih tleh in iščejo hrano.
Ponavadi je ob takšni luknji videti odmaknjeno listje, razrahljano prst in več nepravilnih vdolbin. Vzorec je značilen za brskanje divjih prašičev, čeprav brez odtisov parkljev ali drugih sledi ni mogoče z gotovostjo potrditi, katera žival ga je povzročila.
Kaj divji prašiči iščejo pod listjem?
Divji prašič ima zelo razvit voh, ki mu pomaga odkrivati hrano tudi pod plastjo listja in zemlje. Ko nekaj zavoha, začne z rilcem odmikati gozdno steljo in rahljati tla.
Jeseni so zanj posebej zanimivi želod, žir in drugi gozdni plodovi. Hrani se tudi s koreninami, gomolji, deževniki, ličinkami žuželk in drugimi talnimi živalmi.
Pri iskanju hrane lahko prebrska precej veliko površino. Včasih nastanejo le manjše vdolbine, drugič pa je videti, kot da bi nekdo z orodjem prekopal večji del gozdnih tal.
Divji prašiči se na območja z veliko hrane lahko vračajo. Zato lahko na istem delu gozda opazimo tako starejše kot sveže sledi njihovega brskanja.
Kako prepoznati sledi divjega prašiča?
Najbolj značilno je premešano listje, pod katerim je razkrita zemlja. Robovi razritih površin so običajno nepravilni, posamezni deli gozdne stelje pa so lahko odrinjeni na stran.
Na mehkejših tleh lahko najdemo tudi odtise parkljev. Divji prašič ima dva glavna parklja, za njima pa še dva manjša, katerih odtisa sta pri hoji po mehkih tleh včasih vidna.
Če so na območju tudi blatna mesta, lahko opazimo sledi valjanja. Divji prašiči se namreč radi valjajo v blatu, s čimer si pomagajo pri uravnavanju telesne temperature in odstranjevanju zajedavcev.
Vendar ni vsaka razrita površina dokaz njihove prisotnosti. Tla lahko poškodujejo tudi druge živali, gozdarska dela ali ljudje. Za zanesljivejšo prepoznavo je zato koristno poiskati še odtise parkljev.
Ali sveže razrita zemlja pomeni, da je divji prašič blizu?
Ne nujno. Živali lahko območje obiščejo ponoči in ga zapustijo že več ur pred prihodom sprehajalcev.
Divji prašiči so pogosto dejavni v mraku in ponoči, vendar jih lahko srečamo tudi podnevi. To je odvisno od razpoložljivosti hrane, vznemirjanja in razmer v njihovem življenjskem prostoru.
Sveže premetano listje, vlažna razkrita zemlja ali jasni odtisi v blatu lahko nakazujejo nedavno dejavnost. Ne povedo pa zanesljivo, kdaj so bile živali tam.
Zato ob takšnih sledeh ni razloga za preplah, je pa smiselno nekoliko pozorneje spremljati okolico.
Kaj storiti, če v gozdu srečamo divjega prašiča?
Divji prašiči se ljudem praviloma izogibajo. Nevarnejše srečanje pa lahko nastane, če žival presenetimo na majhni razdalji, ji zapremo pot za umik ali se približamo mladičem.
Če divjega prašiča opazimo, ostanemo mirni in se mu ne približujemo. Pustimo mu dovolj prostora, da se lahko umakne, sami pa se počasi oddaljimo.
Posebna previdnost je potrebna, če naletimo na samico z mladiči. Med mladiči in odraslo živaljo nikoli ne poskušamo hoditi, prav tako se mladičev ne dotikamo.
Če imamo s seboj psa, naj bo pod nadzorom in na povodcu. Pes, ki začne divjega prašiča preganjati, lahko sproži nevarno situacijo tako zase kot za lastnika.
Če se žival počuti ogroženo, je ne poskušamo fotografirati od blizu ali pregnati s kričanjem.
Razrite zaplate, kakršna je na fotografiji, so sicer običajen del življenja v gozdu. Brskanje divjih prašičev spreminja površino tal in lahko vpliva na razporeditev semen ter talnih organizmov. Kadar pa živali preidejo na travnike in njive, lahko enako vedenje povzroča precejšnjo škodo.
Ob naslednjem sprehodu zato poglejte tudi tla ob gozdni poti. Če je listje premetano in je pod njim razkrita zemlja, se je tam morda pred vami že prehranjeval divji prašič.
