Na pogled je korenje ena izmed preprostejših vrtnin. Vzklije hitro, uspeva skoraj povsod in potrebuje malo prostora. A vsak, ki ga je vsaj enkrat poskusil gojiti doma, ve, da ni vedno tako preprosto. Zgodi se, da pridelek ni ne sladek, ne raven, ne zadovoljiv. Pogosto se razlog skriva pod površjem – dobesedno. Napačno gnojenje korenja je ena najpogostejših napak, ki vrtnarjem pokvari veselje.
Zakaj kljub trudu pridelek pogosto razočara?
Korenje ne mara obilja. Ni ljubitelj razkošnih hranil ali bogato pognojene zemlje. Čeprav je marsikatera vrtnina hvaležna za obilico dušika in komposta, korenje v takih razmerah začne razvijati bujno zelenje, medtem ko korenine ostanejo kratke, razvejane in pogosto čudnih oblik.
Zakaj je dušik škodljiv za korenje?
Dušik, ki je sicer ključen za rast večine rastlin, pri korenju povzroča preusmerjanje energije. Namesto da bi rastlina gradila močno in dolgo korenino, se usmeri v razvoj listne mase. Rezultat je velika zelena glava in drobna, pogosto razcepljena korenina.
To je še posebej izrazito pri uporabi svežega hlevskega gnoja ali komercialnih NPK gnojil z visokim deležem dušika. Poleg razvejanosti in nepravilnih oblik se lahko pojavijo tudi razpoke, trdota ali grenak okus.
Svež gnoj ima še dodatno slabost – poleg preveč dušika lahko vsebuje tudi bakterije, kot je E. coli, ki niso zaželene v bližini užitnih korenovk. Poleg tega se v stiku z vlago in vročino sproščajo spojine, ki lahko dobesedno ožgejo mlade korenine.
Kdaj in kako pravilno gnojiti korenje?
Za razliko od paradižnika, paprike ali solate, korenje najbolje uspeva v zmerno revni zemlji. Če je zemlja predhodno pognojena s kompostom zaradi prejšnjih kultur, dodatno gnojenje pogosto sploh ni potrebno.
Idealno je, da gnojila dodamo nekaj tednov po setvi, ko rastline že razvijejo prve prave liste. Če opazimo hitrejšo rast, lahko s prvim hranjenjem počakamo dva tedna. V hladnem vremenu in počasni rasti lahko gnojimo šele čez šest tednov.
V posodah ali dvignjenih gredah, kjer se hranila hitreje izpirajo, je smiselno gnojiti vsakih tri do štiri tedne – a vedno z gnojili z nizko vrednostjo dušika.
Kaj uporabiti namesto klasičnih gnojil?
Namesto dušikovih gnojil je za korenje priporočljivo uporabiti sredstva, ki spodbujajo rast korenin. Najbolje se obnesejo naravni viri fosforja in kalija.
- Kostna moka je bogata s fosforjem, ki krepi koreninski sistem in spodbuja oblikovanje dolgih, enakomernih korenov.
- Lesni pepel prispeva kalij in rahlo zvišuje pH zemlje – kar je dobro, če imate rahlo kislo zemljo.
- Kompostiran gnoj (ne svež!) počasi sprošča hranila in izboljšuje strukturo tal brez nevarnosti pregnojenja.
- Čaj iz komposta – domač pripravek, kjer kompost namočimo v vodi in s tekočino zalivamo korenje.
Če ste v dvomih glede hranil, je pametno uporabiti komplet za testiranje pH in mineralne sestave zemlje. Idealna pH vrednost za korenje je med 6,0 in 7,0. Če je zemlja preveč kisla, pepel iz ognjišča ali dolomitno apno pomagata vzpostaviti ravnovesje.
Kako prepoznamo posledice napačnega gnojenja?
Korenje, ki je bilo gojeno v napačno pognojeni zemlji, izda svoje težave na več načinov:
- Razcepljene korenine, ki izgledajo kot prsti ali vilice.
- Korenje v spirali, ukrivljeno ali zvito.
- Zelo bujno listje, ki presega običajne velikosti.
- Grenak okus ali lesena struktura.
Takšen pridelek je sicer še vedno užiten, vendar manj prijeten za rezanje, shranjevanje in predstavitev.
Poleg napačnega gnojenja lahko deformacije povzročajo tudi kamenje v zemlji, ostanki korenin ali palice. Zato je pomembno, da zemljo pred setvijo dobro presejemo ali uporabimo bolj peščeno mešanico.
Trik s tulci toaletnega papirja
Če želite korenje spodbuditi k ravni rasti in preprečiti razvejanje, lahko uporabite zanimiv domač trik: setev v tulce toaletnega papirja. Vsak tulec napolnite s peščeno mešanico zemlje, vanjo posejete seme in celega postavite v gredo.
Tulci se z razpadanjem v zemlji postopoma razkrojijo, medtem ko korenje ves čas raste navzdol, ne da bi naletelo na ovire ali nepričakovane hranilne šoke.
Ta metoda je posebej uporabna na vrtovih z gostejšo, težjo zemljo, kjer bi bila sicer potrebna obsežnejša priprava tal.
