Na južnih obronkih Pohorja, kjer se griči nežno spuščajo proti dolini Dravinje, leži razložena vas Vinarje. Spada pod Občino Slovenska Bistrica, a po svoji legi, zgodovini in značaju tvori samosvoj svet, ujet med gozdove, vinograde in mirne vaške zaselke. Danes se Vinarje razprostirajo od vasi Preloge na vzhodu do Zgornje Ložnice in Vrhol na zahodu, njihova podoba pa je tesno povezana z vinom, zemljo in ljudmi, ki so na teh pobočjih živeli in delali že stoletja.
Sledi zgodovine v imenu in krajini
Vinarje se v pisnih virih prvič omenjajo okoli leta 1480 pod imenom Weriach. Ime samo nakazuje, da je bilo vinogradništvo prisotno že dolgo pred tem. Vas je danes razdeljena na štiri predele, pri čemer se le osrednji del imenuje Vinarje. Severni del domačini poznajo kot Kacjek, kraj z izjemno staro zgodovino, saj se omenja že leta 1267 kot Chezalpach. Južno od njega leži Srbotje, obrobje pa nosi ime Barje, kjer so vlažnejše lege nekoč dajale travo in krmo za živino.
V vsakem izmed teh krajev je mogoče začutiti utrip preteklosti. Stare hiše s kamnitimi kletmi, poslopja s strmimi strehami in majhne kapelice na razpotjih pričajo o tem, da so ljudje tod znali živeti v sozvočju z naravo. Naselje je bilo od nekdaj razloženo, z vinogradi, travniki in sadovnjaki, ki se kot stopnice dvigajo po pobočjih podpohorskega dela Dravinjskih goric.
Kacjek – vas z zgodbo
Kacjek velja za najstarejši del Vinarja in ima bogato zgodovinsko ozadje. Omenjen je že v 13. stoletju, v času, ko so bili ti kraji del posesti mariborskih in ptujskih zemljiških gospodov. Kasneje so tukaj imeli vinograde plemiči in bogate meščanske družine iz Slovenske Bistrice. Na Kacjeku je dolgo delovala tudi zasebna trsnica, kjer so vzgajali trte, odporne na bolezni in nove sorte, ki so jih po uničenju vinogradov konec 19. stoletja prinesli iz Amerike.
V času, ko so drugi kraji še obupavali nad trtno ušjo, so v Kacjeku že sadili nove podlage in ponovno oživljali griče. Prav ta predanost vinu je Vinarjem dala življenje, ki ga čutimo še danes.
Vas med vinogradi in zidanicami
Vinogradništvo je bilo za ljudi v Vinarjih več kot poklic. Bilo je način življenja. Pred sto leti so tukaj pridelovali predvsem šipon, pa tudi stare sorte, kot so zlatnina, zelenika, vranek in reček. Po katastrofalnem napadu trtne uši leta 1893 je bilo treba vinograde obnoviti. Trte na ameriških podlagah so začele prinašati nove letine, semena pa so večinoma prihajala iz deželne trsnice v Slovenski Bistrici.
Še danes lahko po pobočjih med Ložnico in Prelogami najdemo stare zidanice in vinske kleti, ki spominjajo na bogato vinogradniško tradicijo. Ena izmed njih je bila nekoč v lasti kneza Windischgrätza, znane plemiške družine, ki je imela obsežne posesti po vsej Štajerski. Te zidanice so bile prave male arhitekturne umetnine, zgrajene iz kamna in lesa, s hladnimi kletmi, kjer je vino počivalo v hrastovih sodih.
Življenje viničarjev in ufarjev
Za večino prebivalcev teh krajev življenje ni bilo lahko. Številni so delali kot viničarji, kar je pomenilo, da so skrbeli za vinograde bogatih posestnikov. Živeli so v majhnih hiškah ob vinogradih in bili plačani v naravi ali z majhnim deležem vina. Njihove roke so obdelovale zemljo, obrezovale trte, nosile grozdje in vzdrževale kleti.
Večje kmetije so imele tudi ufarje – delavce, ki so živeli v kočah na posestih. Ti so bili kmetu vedno na razpolago, v zameno za stanovanje in nekaj zemlje za lastno pridelavo. Kočarji so imeli nekoliko več svobode, saj so posedovali majhne njive in nekaj živine, a so večino dneva preživeli na dnini pri sosedih. Ženske so pogosto pomagale pri trgatvah, plele vinograde in prale perilo pri potokih.
Čeprav so bili dnevi naporni, so jih ljudje znali obogatiti s pesmijo. Ob večerih se je slišalo petje, v trgatvi pa so odmevale stare štajerske napeve. To skupno delo je povezovalo ljudi in jim dajalo občutek pripadnosti.
Obnova vinogradov po trtni uši
Trtna uš, ki je konec 19. stoletja prizadela skoraj vse vinogradniške predele Evrope, ni prizanesla niti Vinarjem. Vinogradi so propadali, pridelek je bil izgubljen, mnogi so ostali brez dohodka. Obnova je bila dolga in zahtevna. Zasluge za ponovni razcvet vinogradov imajo predvsem lokalni trsnarji, ki so iz ameriških podlag vzgojili odporne trte.
Zanimivo je, da so prav v Kacjeku in na območju Vinarja delovale prve zasebne trsnice v okolici Slovenske Bistrice. Njihovi lastniki so znali prepoznati priložnost in znanje o novih sortah delili naprej. Ta tradicija skrbnega dela z vinom je oblikovala podobo kraja, ki je ostala živa vse do danes.
Vinarje danes
Danes so Vinarje mirna podeželska vas z razgledom na Dravinjsko dolino in Pohorje. Vinogradi se še vedno dvigajo po sončnih pobočjih, v zidanicah pa marsikje zori domače vino. Številne družine ohranjajo vinogradniško tradicijo, čeprav se je način pridelave spremenil. Stare sorte so nadomestile mlajše, bolj odporne vrste, vendar spoštovanje do zemlje in trte ostaja enako.
Vaščani se radi povezujejo v društvih, prirejajo trgatve, martinovanja in razstave vin. Ob teh priložnostih se ohranja spomin na čase, ko je bilo vsako leto odvisno od vremena, znanja in pridnih rok.
Podeželski značaj in kulturna krajina
Vinarje s svojo razgibanostjo predstavljajo tipično podobo Dravinjskih goric. Na eni strani gozdovi, na drugi vinogradi in travniki. Stare poti med vinogradi še vedno vodijo mimo zidanic, kjer se popotnik lahko ustavi in prisluhne tišini. V teh krajih ni mestnega hrupa, le glas vetra, ptic in oddaljenega zvona iz cerkve v Ložnici.
Pokrajina tu ni le naravna, ampak kulturna. Vsak nasad, vsaka pot, vsaka hiša nosi zgodbo. Vinarje so živi spomenik časa, ko so ljudje razumeli, da je življenje tesno povezano z letnimi časi in ritmom narave.
Ohranjen duh delavnosti in ponosa
Čeprav se življenje danes vrti hitreje, v Vinarjih še vedno prevladuje občutek umirjenosti in ponosa na dediščino. Starejši prebivalci z veseljem pripovedujejo o viničarjih, o trgatvah, ki so trajale več dni, in o vinih, ki so se prodajala po vsej Štajerski. Mnogi mlajši so se vrnili k zemlji, uredili stare vinograde in začeli s sodobno pridelavo vina.
Vinarje niso le ime na zemljevidu. So kraj, kjer se stikata preteklost in sedanjost, kjer se delo prepleta s tradicijo in kjer je vsak grič del zgodovine.
Vinarje, del bistriške zgodbe
Občina Slovenska Bistrica ima bogato vinogradniško dediščino, v kateri Vinarje zasedajo posebno mesto. Njihova lega med Pohorjem in Dravinjo jim daje značaj prehoda med goratim svetom in gričevnatimi vinorodnimi legami. V tem prepletu narave in človeškega dela se skriva bistvo Štajerske – trdo delo, preudarnost in ljubezen do zemlje.
Za obiskovalca je sprehod po vasi prava učna ura zgodovine. Na vsakem koraku je mogoče začutiti povezanost ljudi z zemljo, prepoznati sledi preteklih stoletij in občutiti ponos, ki ga nosi vsaka domačija.
Vas, ki jo vino še vedno povezuje
Vinarje ostajajo kraj, kjer vino ni le pijača, ampak del identitete. Vsaka trta, ki požene nov poganjek, nadaljuje zgodbo mnogih rodov. Viničarske hiše, trsnice in zidanice so tihe priče časa, ki ga ni več, a ga domačini ohranjajo v spominu in delu.
Tu se človek spomni, da preteklost nikoli zares ne izgine – le spremeni obliko. Vinarje s svojimi griči in vinogradi ostajajo poklon ljudem, ki so znali iz zemlje izvabiti najboljše.
