Četrtkov večer na Ilici v Zagrebu, le korak od Cvjetnega trga, je prinesel prvo presenečenje jeseni. Vonj pečenega kostanja, ki se dviga iz uličnih pečic, je postal znak, da se je sezona začela. A letos preseneča še nekaj drugega – cena. Mala merica kostanja na zagrebških ulicah stane štiri evre, velika pa kar sedem evrov – oziroma približno 54 nekdanjih kun. Za marsikaterega prebivalca in obiskovalca mesta je to preskok, ki ga niso pričakovali.
Cena kostanja se je dvignila do nepredstavljivih številk
Pečen kostanj je bil dolgo prepoznaven simbol jeseni, prijazen grižljaj, ki si ga lahko privošči vsakdo. Vendar so letos cene na zagrebških ulicah dvignile obrvi mimoidočih. Za veliko merico boste odšteli sedem evrov, kar je več kot stane kilogram svežega kostanja v supermarketih. Tam so ga konec septembra prodajali po šest evrov za kilogram. Razlika je očitna in marsikdo se sprašuje, kako je mogoče, da je pečen kostanj postal dražji od osnovne surovine, pišejo na spletni strani plavakamenica.hr.
Ulične prodajalke kostanj verjetno kupujejo po nižjih cenah, kot jih plačujejo kupci v trgovinah, a kljub temu končna cena močno presega pričakovanja. Občutek, da gre za pretiravanje, se zato hitro razširi med mimoidočimi.
Lovranski maroni – spomin, ki ga ni več
Včasih so se v hrvaških mestih ponašali z lovranskimi maroni, znanimi po svojem posebnem okusu in kakovosti. A teh čislanih kostanjev ni več niti na Lovranski Marunijadi, ki je bila dolgo največji festival posvečen temu sadežu. Namesto njih se danes večinoma prodajajo uvoženi kostanji, saj domača pridelava ne zadostuje povpraševanju.
Na zagrebških tržnicah je mogoče le občasno zaslediti kostanj z Medvednice, a gre za redkost. To pomeni, da večina prodajalcev kostanj uvaža iz drugih držav, kar vpliva na ceno in kakovost.
Ulični kostanj je postal luksuzno doživetje
Čeprav je pečen kostanj še vedno priljubljen jesenski prigrizek, ga visoke cene vse bolj postavljajo ob bok luksuznim doživetjem. Kupiti merico kostanja na Ilici postaja simbol prestiža in manj vsakdanja navada, kot je bila nekoč. Za družino štirih ljudi bi bila malica pri ulični kestenjarki lahko dražja kot kosilo v preprosti restavraciji.
To jasno kaže, da so tudi najpreprostejše kulinarične tradicije postale del cenovne spirale, ki zadnja leta preplavlja gostinstvo. Čeprav gre za eno najbolj osnovnih jesenskih jedi, je danes cenovno skoraj na ravni specialitet.
Psihologija vonja in nostalgije
Zakaj ljudje kljub visokim cenam še vedno kupujejo pečen kostanj? Razlog ni samo v okusu, temveč v občutku nostalgije in jesenske topline. Vonj kostanja na ulici mnoge spomni na otroštvo, na sprehode skozi park ali druženja na tržnici. Plačilo za merico kostanja je zato včasih tudi plačilo za spomin, ki ga hrana prikliče.
Prodajalci to dobro vedo in izkoriščajo dejstvo, da povpraševanje v sezoni nikoli ne usahne. Kostanj je postal del mestne romantike in ljudje so pripravljeni odšteti nekaj več, da ga začutijo na dlani.
Kaj sledi? Bo cena še rasla?
Glede na splošno rast cen hrane in energentov je pričakovati, da bodo visoke cene pečenega kostanja v Zagrebu ostale. Čeprav se zdi pretirano, je realnost takšna, da bodo številni ljudje še naprej plačevali sedem evrov za veliko merico. Mnogi pa se bodo raje odločili za nakup svežega kostanja v trgovini in ga spekli doma, kjer je strošek bistveno manjši.
V vsakem primeru je jasno, da ulični kostanj na Ilici in drugih delih Zagreba ni več preprosta jesenska malica, temveč luksuzni dodatek mestnemu utripu. Njegova vrednost je danes vsaj toliko v spominu in simboliki kot v samem sadežu.
