Pomlad ni samo koledarski pojav, temveč notranje prebujenje, ki se začne z enim samim opazovanjem: kdaj bo mesec imel v imenu črko R. Ta na videz preprost jezikovni trik ima globoke korenine v ljudskem izročilu. Koledar ni bil le seznam datumov, temveč orodje preživetja, merilo varnosti in zdravja.
Zato so naše babice znale povedati: »Ko je v imenu meseca spet črka R, veš, da si na varnem.« Črka R ni pomenila le topline, ampak tudi dovoljenje. Dovoljenje za posedanje na rosni travi, za hojo bosih nog po zemlji, za druženja na betonu pred hišo. Vse tisto, kar je bilo pozimi strogo odsvetovano.
Ljudska modrost je znala z nekaj črkami opredeliti meje letnih časov, zdravstvena tveganja in družabno življenje na prostem. Ko se črka R vrne v ime meseca – kot je to v marcu – se vrne tudi življenje.
Črka R – ko jo ima mesec, se telo še skriva
Naše babice niso imele vremenskih aplikacij, satelitskih napovedi in UV indeksov. Imeli so oči, ušesa in koledar. Posebno pozorne so bile na zaporedje mesecev brez črke R. Maj, junij, julij in avgust – to so bili meseci brez zaščitnega znaka, brez R-ja.
Čeprav je v tem času sonce najmočnejše, je v ljudskem verovanju to pomenilo tudi večjo izpostavljenost vročini, nepredvidljivemu vremenu in bolezni. Ironično, prav poleti – ko bi danes rekli, da so pogoji najprimernejši – so včasih bolj pazili na zdravje kot spomladi ali jeseni.
V tej logiki je marec tisti, ki vrača ravnotežje. Po dolgi zimi in dveh mrzlih mesecih brez črke R (januar in februar), je njegov prihod pomenil ponovni stik s svetom. Sedeti na tleh je bilo spet dovoljeno. Telo je začelo dihati z zemljo.
Sedeti na travi je bil včasih obred
Če pomislimo danes, je posedanje na travi nekaj samoumevnega. Toda za prejšnje generacije je bil to pomemben trenutek v letu. Prvič sedeti na travi ni bila le telesna izkušnja, temveč duhovna.
Otroci so čakali na dovoljenje. Babice so opazovale zrak, svetlobo, meglice nad zemljo. Ko je prišel pravi čas – in ko je mesec imel v imenu črko R – je bilo to dovoljenje za življenje zunaj.
Tla niso bila več nevarna, temveč sprejemajoča. Trava ni več skrivala vlage in bolezni, temveč je postala blazina za zgodnje piknike, igre in popoldanske klepete. Beton, še pred nekaj tedni ohlajen in sovražen, je postal mesto srečevanj.
Črka R in simbolika, ki je presegla meteorološke meje
Zanimivo je, da je ljudski občutek za letne čase s črko R ujel tudi biološke ritme narave. V marcu se začne prebujanje rastlin, zemlja postane voljna, sonce je že dovolj visoko, da greje, a še ne žge.
To je tudi čas, ko se začne sezona vrtnarjenja, ko se odpira vrt, ko se prvič zadiši po zemlji.
Babice niso poznale izrazov, kot so “vitamin D”, “imunski sistem” ali “terapevtski učinki narave”. A so jih živele. Vedele so, kdaj je čas za biti zunaj – in kdaj ne. Ko je prišel mesec z R-jem, je bilo to povabilo v svet.
Kaj smo pozabili – in kaj bi morali spet slišati
Danes se redko vprašamo, zakaj nas marca vleče ven. Zakaj naenkrat začutimo, da bi sedli na tla, da bi spili kavo na robu pločnika, da bi sezuli čevlje in šli čez travnik. Morda je v nas ostalo nekaj tistega starega občutka.
In ja, še vedno čakamo na črko R. Ljudska modrost, zgrajena iz opazovanja in potrpljenja, nas uči stvari, ki jih tehnologija ne zna. Uči nas občutka za pravi čas. Ne za urnik, temveč za ritem.
Črka R je del življenja. Ko pride, se lahko znova povežemo z zemljo. Sedemo. Dihamo. Obstajamo. Morda bi morali, vsaj občasno, spet prisluhniti tistemu, kar so vedele babice.
