V mnogih domovih je nekoč veljalo pravilo, ki ga starejše generacije niso posebej razlagale. Ženske torbice se ni puščalo na tleh. Ne v kuhinji, ne v gostilni, ne pri obisku in ne v čakalnici. Torbico se je položilo na stol, obesilo na naslonjalo ali jo imelo v naročju. Če je pristala na tleh, je hitro sledil opomin: “Ne dajaj torbice na tla, denar ti bo bežal ven.“
Na prvi pogled gre za vražo, eno tistih domačih modrosti, ki so se prenašale od babic na mame in hčere. Toda za tem drobnim pravilom se skriva več kot strah pred prazno denarnico. V njem so higiena, spoštovanje do osebnih stvari, odnos do denarja in nekaj starega občutka, da je treba paziti na tisto, kar nam omogoča vsakdanje življenje.
Torbica ni bila navaden predmet
Ženska torbica je bila vedno majhen zasebni svet. V njej so bili denarnica, robec, ključi, glavnik, krema za roke, dokumenti, včasih še fotografija otrok ali vnukov. Pri mnogih ženskah je torbica pomenila urejenost, samostojnost in pripravljenost na dan.
Zato ni bilo vseeno, kam jo odložiš. Tla so bila prostor za čevlje, prah in umazanijo. Torbica je spadala višje, bliže roki in očem. Prav iz tega vsakdanjega občutka reda je zrasla tudi vraža o denarju, ki naj bi iz torbice prehitro odtekal, če jo puščamo na tleh.
Stara vraža o denarju, ki beži iz torbice
Prepričanje, da torbice ne smemo dati na tla, poznajo v različnih delih sveta. Ponekod pravijo, da denar tako »odteče«, drugje, da torbica na tleh prinaša finančno nesrečo. V našem prostoru se je ta misel pogosto povedala zelo preprosto: denarnica ne sme biti na tleh, ker denar ne bo ostal pri hiši.
Takšne vraže niso nastale iz nič. Denar je bil nekoč težje prislužen, gospodinjstva so morala bolj natančno obračati vsak dinar ali tolar, kasneje vsak evro. Previdnost pri denarju se je zato zavila v kratko, zapomnljivo pravilo. Otroci so si ga zapomnili, ženske pa so ga pogosto ponavljale naprej.
>>> PREBERI ŠE: To je moška navada, ki jo ženske skrivaj obožujejo
Higiena, ki jo danes razumemo še bolje
Torbica, položena na tla v trgovini, avtobusu, zdravstvenem domu ali gostilni, hitro pobere umazanijo. Nato jo pogosto odložimo na kuhinjski pult, jedilno mizo ali posteljo. Kar je bilo nekoč predvsem stvar občutka, danes lahko razumemo tudi kot zelo praktičen higienski nasvet.
Spodnji del torbice pride v stik s površinami, po katerih hodijo čevlji. Na njih so prah, ostanki z ulice, vlaga in različne nečistoče. Zato staro pravilo ni samo vraževerje. V sebi nosi precej zdrave pameti.
V torbici je tudi varnost
Torbica na tleh je manj opazna in bolj dosegljiva nekomu drugemu. V lokalih, čakalnicah in trgovinah se to lahko hitro spremeni v neprijetnost. Torbica na stolu, v naročju ali obešena tako, da jo čutimo ob sebi, je preprosto varnejša.
Tudi ta del pravila so poznale naše mame in babice, čeprav ga niso vedno razlagale z besedami. Torbica je morala biti tam, kjer jo vidiš.
Majhno pravilo z veliko nostalgije
Stare domače prepovedi so imele posebno moč, ker so bile kratke. Ne sedi na mrzlem. Ne hodi bos po ploščicah. Ne pusti kruha narobe obrnjenega. Ne dajaj torbice na tla. Nekatere so bile pretirane, druge presenetljivo modre, skoraj vse pa so bile del vsakdanjega jezika doma.
Torbica na tleh je tako postala simbol malomarnosti do denarja in osebnih stvari. Ni šlo le za predmet, ampak za red. Za občutek, da imajo stvari svoje mesto. Za prepričanje, da denar ne pride sam od sebe in da ga tudi ni pametno lahkomiselno izgubljati.
Danes lahko pravilo razumemo po svoje
Sodobna ženska torbico odloži marsikam. Življenje je hitro, prostori so polni, obešalnikov ni vedno dovolj. A staro pravilo ima še vedno smisel. Torbica naj ne bo na tleh, če se temu lahko izognemo. Ne nujno zato, ker bi evri čudežno pobegnili iz denarnice, temveč zato, ker je čistejša, varnejša in bolj spoštljivo odložena.
Vraže preživijo, kadar v sebi nosijo vsaj zrno resnice. Pri torbici na tleh ga vsekakor najdemo. Naše babice so ga povedale po svoje, z malo strahu pred prazno denarnico in z veliko praktičnega občutka. Morda so imele prav bolj, kot smo si pripravljeni priznati.
