Slovenski kantavtor Alex Volasko se vrača na glasbeno sceno z novo pesmijo Zvezdogleda, ki napoveduje izid njegovega četrtega studijskega albuma z istoimenskim naslovom. Pesem, ki že ob prvem poslušanju poslušalca popelje v svet sanj in zvezdnih prostranstev, ponuja iskreno zgodbo o ljubezni, izgubi in upanju.
Glasbena zgodba, ki presega čas
‘Zvezdogleda’ ni le še ena ljubezenska balada, ampak prinaša sporočilo, ki presega vsakdanje življenjske težave in skrbi. Skozi poetično besedilo Volasko slika podobe mladih trat, vetra, ki valovi, in sonca, ki obljublja svetlobo, a hkrati zadržuje zlati sijaj. Vse to so metafore za čustva, ki jih doživljamo ob ljubezni – od prvih zaljubljenih občutkov do trenutkov, ko se zdi, da je vse izgubljeno.
Pesem se igra z motivom zvezd kot simbolom večnosti in miru. Medtem ko na Zemlji vsak dan bijemo svoje bitke, tam zgoraj zvezde le mirno opazujejo, brez poznavanja naših težav. Prav ta kontrast med zemeljskim in nebeškim je tisto, kar daje pesmi ‘Zvezdogleda’ poseben pečat. Glasba spremlja besedilo z nežnimi melodijami, ki se postopoma stopnjujejo in poslušalca popeljejo na čustveno potovanje.
Ko glasba sreča poezijo
Volasko, ki je avtor glasbe in besedila, je ponovno dokazal, da zna združiti poezijo z melodijo na način, ki se dotakne srca. V produkciji Tineja Lustka, Gorana Sarjaša in Romana Sarjaša je pesem dobila še dodatno globino. Nežna glasbena podlaga, subtilni aranžmaji in premišljena uporaba inštrumentov ustvarjajo zvočno kuliso, ki popolnoma podpira zgodbo pesmi.
Tudi video produkcija, ki je delo ekipe NOVISUALS pod režijo Alena Pavšarja, sledi estetski in čustveni noti pesmi. Snemanje na lokaciji Aerokluba Celje prinaša občutek svobode, odprtih prostorov in neomejenih možnosti – kot bi resnično gledali na svet skozi oči zvezdogleda.
Pesem, ki nas popelje med zvezde
Zvezdogleda – besedilo
Glej te mlade trate, v njih kot veter valovi,
pesem o ljubezni za dobre vse ljudi.
Kot iz nekih filmov me ujel je v svoj objem,
a izgubil je sijaj, ko bil sem jaz v njem.
Sem govoril soncu, naj že tisto pozlati,
kar imava v sebi, pa se le nazaj drži.
Če preblizu letaš, krila svoja boš izžgal,
a zvezde so tam daleč, one vedno imajo prav.
Ker tam ne poznajo istih stvari,
tam ne poznajo istih problemov,
gledajo na nas, gledajo na nas.
Tam ne poznajo istih stvari,
tam ne poznajo istih problemov,
gledajo na nas, gledajo na nas.
Pusti kaj za jutri, danes zdavnaj je odšel,
zvezde bodo priče, da nekoč sem te imel.
Izgorele trate zelenele bodo še,
a kdo ogrel bo led, ki mi prepleta zdaj srce?
In spet prosim sonce naj že tisto pozlati,
kar imava v sebi, pa se le nazaj drži.
Krila so stopila se, kot sneg na prvi maj,
zdaj prosil bom le zvezde, da te vrnejo nazaj.
Ker tam ne poznajo istih stvari,
tam ne poznajo istih problemov,
gledajo na nas, gledajo na nas.
Tam ne poznajo istih stvari,
tam ne poznajo istih problemov,
gledajo na nas, gledajo na nas…
