Asimina je na slovenskih vrtovih še vedno dovolj nenavadna, da pritegne poglede. Ima velike liste, temno rdečkaste cvetove in plodove, ki po okusu marsikoga spomnijo na mešanico banane, manga in vanilje. Prav zato jo vrtičkarji radi opisujejo kot eksotično sadno drevo, čeprav lahko ob pravilni legi dobro uspeva tudi pri nas.
Najbolj občutljivo obdobje pri asimini nastopi po cvetenju, ko se začnejo razvijati mladi plodovi. Takrat je veliko lastnikov nestrpnih. Pregledujejo veje, štejejo plodiče, razmišljajo o gnojenju, obrezovanju in dodatnih ukrepih. A pri asimini velja drugačno pravilo: zdaj ji najbolj koristi mir. Preveč posegov lahko naredi več škode kot koristi.
Asimina ni navadno sadno drevo iz domačega sadovnjaka
Asimina, pogosto imenovana tudi pawpaw, izvira iz Severne Amerike. Čeprav ima tropski videz, prenese zimski mraz precej bolje, kot bi sklepali po njenih listih in plodovih. To je eden glavnih razlogov, da se je začela pojavljati tudi v slovenskih vrtovih, sadovnjakih in zbirateljskih zasaditvah.
V prvih letih raste razmeroma počasi. Mlada drevesa pogosto potrebujejo nekaj časa, da se zares ukoreninijo. Prav zaradi tega ne smemo pričakovati, da bo po sajenju takoj obrodila polne veje plodov. Asimina je drevo za potrpežljive. Tisti, ki ji da prostor, vlago in čas, so pozneje pogosto nagrajeni z zelo posebnim pridelkom.
Mladi plodovi lahko odpadajo brez večje drame
Odpadanje dela mladih plodov je pri asimini lahko povsem naravno. Drevo pogosto nastavi več plodičev, kot jih lahko pozneje prehrani. Del jih zato samo odvrže. To še ne pomeni, da je z drevesom nujno nekaj narobe.
Bolj zaskrbljujoče je, če drevo vene, ima suhe liste, raste v presuhi zemlji ali je bilo pred kratkim močno presajeno, okopano ali poškodovano. Takrat odpadanje plodov ni več le naravna selekcija, ampak znak stresa.
Zdaj ne hitite s škarjami in gnojilom
Asimina po cvetenju ne potrebuje ostrega obrezovanja. Odstranimo lahko suhe, poškodovane ali očitno bolne vejice, večjih rezov pa se je bolje izogniti. Drevo naj v tem obdobju svojo energijo usmeri v liste, korenine in plodove.
Tudi z gnojenjem ne pretiravamo. Preveč dušika lahko spodbuja bujno rast, plodovi pa pri tem niso nujno na boljšem. Če je drevo posajeno v dobro zemljo, mu bolj koristi zastirka, enakomerna vlaga in miren koreninski prostor kot močna doza gnojila.
Občutljiv koreninski sistem
Asimina ima občutljiv koreninski sistem. Globoko okopavanje, poškodbe pri košnji ali stalno rahljanje tal okoli debla niso dobra ideja. Boljša rešitev je zastirka iz listja, trave, slame ali lesnih sekancev, položena tako, da se ne tišči neposredno debla.
Zastirka zadržuje vlago, umirja temperaturo tal in zmanjšuje rast plevela. To je posebej pomembno v sušnih tednih, saj mladi plodovi potrebujejo stabilne razmere. Nagla nihanja med sušo in obilnim zalivanjem drevesu ne koristijo.
>>> PREBERI TUDI: Na asimine nekateri obešajo salamo: mit ali resnica?
Voda naj bo redna, ne panična
Asimina ima rada vlažna, a dobro odcedna tla. V sušnem obdobju jo zalivamo globlje in redkeje, namesto da vsak dan zmočimo samo površino. Takšno zalivanje spodbuja korenine, da ostanejo v boljšem stiku z vlago.
Pri mladih drevesih je pozornost še pomembnejša. Njihove korenine še niso tako razvejane, zato hitreje trpijo zaradi suše. Starejša drevesa so praviloma odpornejša, vendar tudi ona ob nastavljanju plodov ne marajo dolgega pomanjkanja vode.
Najboljši ukrep je opazovanje
Asimina ne potrebuje stalnega reševanja. Potrebuje opazovanje. Listi morajo ostati sveži, zemlja rahlo vlažna, krošnja brez večjih poškodb. Če nekaj mladih plodov odpade, to samo po sebi ni razlog za paniko. Drevo si pogosto samo izbere, koliko pridelka lahko nosi.
V tem je tudi posebnost asimine. Na videz deluje eksotično, skoraj razvajeno, v resnici pa dobro ve, kaj počne. Lastnik ji mora pomagati predvsem tako, da je ne moti po nepotrebnem. Mir, vlaga, zastirka in potrpežljivost so v tem obdobju boljši od hitrih ukrepov. Prav zdaj se namreč odloča, ali bo iz nenavadnih cvetov nastal sadež, ki ga na domačem vrtu ne pozabiš zlahka.
