Pečen kostanj in mošt sta nekoč sodila skupaj predvsem zato, ker sta bila na voljo v istem obdobju. Ko so jeseni dozoreli kostanji, je bila v vinorodnih krajih običajno že opravljena tudi trgatev. Iz stisnjenega grozdja so dobili svež mošt, ki so ga radi postregli ob vročem kostanju.
Toda razlog ni bil samo v letnem času. Peka kostanja in pokušanje mošta sta bila povezana z druženjem po opravljenih jesenskih delih. Ta navada se je ohranila tudi takrat, ko ljudem ni bilo več treba čakati na domačo letino, da bi si lahko privoščili kostanj ali kozarec mošta.
Kostanj je dozorel ravno takrat, ko je nastajal mošt
V preteklosti je bilo življenje na podeželju precej bolj povezano z letnimi časi. Ljudje so jedli predvsem tisto, kar so pridelali, nabrali ali shranili za zimo.
Kostanj je bil pomemben jesenski pridelek, ponekod pa tudi nadomestek za kruh in drugo škrobnato hrano. Nabirali so ga v gozdovih, kuhali, pekli in sušili. Ker je bil nasiten, ni predstavljal zgolj prigrizka.
V vinorodnih krajih je približno istočasno potekala trgatev. Grozdje so stisnili, pridobljeni sok pa je začel postopoma vreti. Preden je nastalo vino, so ljudje pokušali mošt.
Tako sta se na mizi srečala dva značilna jesenska pridelka. Kostanj je prišel iz gozda, mošt iz vinograda.
Mošt ob kostanju sicer ni bil pravilo po vsej Sloveniji. Navada je bila posebej domača tam, kjer sta bila dostopna tako kostanj kot grozdje.
Ob kostanju so se ljudje zbirali po opravljenem delu
Nekoč peka kostanja ni bila vedno vnaprej organiziran dogodek. Kostanj so lahko spekli po nabiranju, ob koncu dela na kmetiji ali ob večernem druženju. Vroč kostanj so pogosto stresli na mizo ali ga postregli kar v posodi, iz katere si je vsak vzel svojo pest. Ob njem se je ponudilo tisto, kar je bilo doma pri roki. Jeseni je bil to v vinogradniških krajih pogosto prav mošt.
Takšna druženja so se povezovala tudi z obdobjem pred martinovim, ki ga praznujemo 11. novembra. Po ljudskem izročilu se takrat mošt spremeni v vino, čeprav je dejanski potek vrenja odvisen od temperature, sladkorja in drugih razmer.
Kostanjevi pikniki so zato še danes del jesenskih prireditev v številnih slovenskih krajih.
Zakaj se okusa kostanja in mošta tako dobro ujemata?
Pečen kostanj ima značilen sladkast okus, ki se med segrevanjem še izraziteje razvije. Vsebuje precej škroba, po zaužitju pa lahko v ustih pusti nekoliko suh občutek.
Svež grozdni mošt je po drugi strani sočen, sladek in običajno vsebuje tudi nekaj naravne kisline. Prav ta kombinacija ustvari prijetno nasprotje med toplim kostanjem in osvežilno pijačo. Zato ni presenetljivo, da je povezava postala priljubljena.
Obstaja tudi ljudsko prepričanje, da mošt pomaga pri prebavljanju kostanja. Vendar za to ni prepričljivih znanstvenih dokazov. Nasprotno, večja količina kostanja lahko zaradi sestave ogljikovih hidratov pri nekaterih povzroča napenjanje. Če zraven popijemo še več sladkega mošta, se lahko prebavne težave celo povečajo.
Je bil mošt nekoč enak, kot ga poznamo danes?
Beseda mošt lahko označuje različne stopnje nastajanja vina. Takoj po stiskanju grozdja dobimo sladek grozdni sok, ki še ni alkoholna pijača, če se vrenje še ni začelo. Ko kvasovke začnejo sladkor spreminjati v alkohol, nastane mošt v vrenju.
Ta je lahko še vedno precej sladek, vendar že vsebuje alkohol. Njegova sestava se spreminja iz dneva v dan, odvisno od poteka vrenja.
Zato ni vseeno, ali nekdo ob kostanju ponudi svež neprevret grozdni sok ali mošt, ki je že začel vreti. Na okus sta lahko podobna, a vsebnost alkohola ni enaka.
Za otroke in vse, ki ne želijo uživati alkohola, je primernejši ustrezno pripravljen brezalkoholni grozdni sok.
Povezava kostanja in mošta se je ohranila predvsem zaradi jesenske letine in družabnega običaja. Danes si lahko ob kostanju privoščimo tudi čaj, jabolčni sok ali drugo pijačo. Če pa želimo obuditi staro navado, velja najprej preveriti, ali je mošt še neprevret ali že vsebuje alkohol.
