Slovenski dopustniki so se na hrvaških cestah že navadili na poletne kolone, cestnine, zastoje pred predorom Sveti Rok in čakanje v trajektnih pristaniščih. Letos pa je na seznam stvari, na katere je treba biti pozoren, smiselno dodati še nekaj drugega: vse gostejšo mrežo ohišij za kamere za nadzor hitrosti.
Hrvaška namreč še naprej širi sistem nadzora, zato se vozniki vse pogosteje srečujejo z belimi oziroma sivimi ohišji ob cestah, tudi na odsekih, kjer jih prej niso pričakovali.
Po najnovejših podatkih, ki jih navaja hrvaška analiza prometnega nadzora, je na hrvaških cestah trenutno postavljenih 798 ohišij za kamere. Lani jih je bilo 665. Na prvi pogled gre za 133 novih lokacij, a ob upoštevanju odstranjenih in prestavljenih mest naj bi bilo na novo določenih približno 140 pozicij za nadzor hitrosti. Pomembno je razumeti, da ohišje ne pomeni vedno, da je v njem kamera. Prav v tem je bistvo sistema: kamera se lahko premika, voznik pa ne ve, katero ohišje je tisti dan dejansko aktivno.
Nova pozornost za Slovence, ki vozijo proti Zadru
Posebej zanimiv je podatek, da se nova ohišja pojavljajo tudi na cestah, ki doslej niso bile znane po takšnem nadzoru. Med njimi je tako imenovana Kalmetina, hitra cesta, ki povezuje zadarsko trajektno luko Gaženica z avtocesto A1. Za slovenske voznike to ni nepomemben odsek. Prav po tej cesti se številni poleti peljejo do trajekta za Ugljan, naprej proti Pašmanu ali do drugih otoških povezav zadarskega arhipelaga.
Gaženica je za Slovence ena pomembnejših vstopnih točk na otoke severne Dalmacije. Od tam vozijo trajekti proti Preku na Ugljanu, od koder se pot nadaljuje čez most na Pašman. Prav tako je pristanišče pomembno za povezave proti Dugemu otoku in drugim otokom v zadarskem območju. Voznik, ki je za seboj že pustil avtocesto, cestninsko postajo, poletno vročino in morda več ur vožnje iz Slovenije, se na zadnjih kilometrih pogosto sprosti. Ravno tu pa lahko pride do napake.
Zadnji kilometri pred trajektom niso nepomembni
Hitra cesta proti Gaženici je za marsikoga le zaključek poti, a ravno takšni odseki so lahko tvegani. Voznik vidi cilj, v navigaciji se kaže le še nekaj minut, v avtu se govori o trajektu, kartah, prtljagi, otrocih in tem, ali bo še dovolj časa za kavo pred vkrcanjem. Hitrost se lahko nehote dvigne, posebej na preglednih delih ceste.
Novo ohišje, ki so ga vozniki opazili na smeri od Gaženice proti Babindubu in zadarskem letališču, je zato pomemben opomnik. Tudi če lokacija še ni na vseh uradnih ali javno dostopnih seznamih, se je na takšnih cestah najbolje držati omejitev. Na dopustu se lahko najdražja napaka zgodi prav takrat, ko je človek prepričan, da je pot že skoraj končana.
Največ ohišij ima splitsko dalmatinsko območje
Največ lokacij za nadzor hitrosti je na območju Policijske uprave splitsko dalmatinske, kjer jih je po navedbah hrvaških virov 95. To je razumljivo, saj gre za turistično najbolj obremenjen del države, z veliko tranzitnega prometa, lokalnih cest, poletnih kolon in voženj proti otokom. Na drugem mestu je Policijska uprava zagrebška z 86 lokacijami, pri čemer naj bi se število v zadnjem letu povečalo za več kot 40. Tretje mesto pripada međimurski policijski upravi z 62 lokacijami, kar izstopa glede na velikost območja.
Nekatere policijske uprave števila ohišij niso povečevale. Brodsko-posavska in Dubrovačko-neretvanska ostajata pri 28 lokacijah, karlovška pri 12, virovitiško-podravska pa pri 14. A za slovenskega voznika je manj pomembno, katera uprava ima največ ohišij. Bolj pomembno je, da se nadzor širi na različne vrste cest: od mestnih obvoznic do hitrih cest, od otokov do avtocestnih odsekov.
Kamere niso samo v mestih
Pred leti so vozniki kamere pogosto povezovali predvsem z naselji, šolami, nevarnimi križišči in znanimi črnimi točkami. Zdaj je slika širša. Ohišja so na zagrebški, reški in osješki obvoznici, najdemo jih tudi na posameznih delih avtoceste A7. Po uvedbi prvih kamer na hrvaških otokih je postalo jasno, da nadzor ni več vezan samo na celinske prometnice.
Za dopustnike to pomeni preprosto pravilo: po prečkanju meje se ne splača voziti po občutku. Hrvaške ceste imajo veliko menjav omejitev, začasnih prometnih ureditev, odsekov pred naselji, krožišč in cest, kjer se omejitev hitrosti zniža hitreje, kot jo voznik pričakuje. Radar na takem mestu ni presenečenje, ampak del sistema, ki naj bi voznike prisilil k bolj enakomerni vožnji.
Kazni so dovolj visoke, da pokvarijo dopustniški proračun
Prekoračitev hitrosti na Hrvaškem ni poceni. V naselju je za vožnjo do 10 kilometrov na uro nad dovoljeno hitrostjo predvidena kazen 30 evrov. Za prekoračitev med 10 in 20 kilometri na uro kazen znaša 60 evrov. Pri 20 do 30 kilometrih na uro nad omejitvijo se znesek povzpne na 130 evrov. Veliko bolj boleče postane pri prekoračitvi od 30 do 50 kilometrov na uro, kjer se kazen giblje od 390 do 920 evrov. Prekoračitev za več kot 50 kilometrov na uro lahko pomeni kazen od 1320 do 2650 evrov.
Izven naselja so razredi drugačni, a zneski prav tako niso majhni. Za prekoračitev med 10 in 30 kilometri na uro je predvidena kazen 60 evrov, za 30 do 50 kilometrov na uro 260 evrov, za več kot 50 kilometrov na uro pa od 660 do 1990 evrov. Pri hujših prekrških se lahko dodajo tudi negativne prekršajne točke in drugi ukrepi.
Ena fotografija lahko stane več kot trajekt
Pri družini, ki potuje na Ugljan ali Pašman, se stroški hitro seštevajo. Gorivo, cestnina, trajekt, apartma, hrana, pijača, parkiranje in prvi obisk trgovine na otoku že sami po sebi niso majhna postavka. Kazen zaradi prehitre vožnje na zadnjih kilometrih pred trajektom lahko zato deluje posebno grenko. Ni povezana z užitkom, ne prinese ničesar in jo je bilo mogoče preprečiti z nekaj več pozornosti.
Prav pri Gaženici je to še bolj očitno. Vozniki so pogosto v časovnem pritisku, saj računajo, ali bodo ujeli trajekt. A lovljenje trajekta z višjo hitrostjo je slaba računica. Če zamudite en trajekt, počakate naslednjega. Če vas ujame kamera, dopust dobite z nepotrebnim dodatnim stroškom.
Sistem ohišij deluje tudi takrat, ko kamera ni v vsakem
Posebnost hrvaškega sistema je, da število ohišij raste hitreje kot število kamer. To pomeni, da ni treba, da je vsako ohišje ves čas aktivno. Učinek je psihološki in prometni. Voznik upočasni, ker ne ve, ali je kamera v ohišju. Naprave se premikajo med lokacijami, zato je zanašanje na stare sezname ali aplikacije omejeno.
Takšen način nadzora je za policijo učinkovit, za voznike pa jasen opomin. Najslabše je razmišljanje, da določeno ohišje “nikoli ni aktivno”. Kamera je lahko tam ravno takrat, ko se peljete mimo. Poleg tega se seznami lokacij spreminjajo, nova ohišja pa se lahko pojavijo prej, kot jih zabeležijo navigacijske aplikacije.
Navigacija ni nadomestilo za prometni znak
Veliko voznikov se zanaša na opozorila aplikacij. Ta so koristna, ne morejo pa nadomestiti prometnih znakov. Omejitev ob cesti je vedno pomembnejša od podatka na zaslonu. Pri cestah, ki vodijo proti trajektnim pristaniščem, se omejitve lahko spreminjajo zaradi priključkov, križišč, del na cesti ali bližine naselij. Voznik, ki gleda samo navigacijo, lahko spregleda najbolj pomemben podatek.
Kaj to pomeni za poletno vožnjo na otoke?
Slovenci, ki letos potujejo proti Zadru, Gaženici, Ugljanu, Pašmanu, Dugemu otoku ali drugim destinacijam v zadarskem arhipelagu, naj si za zadnji del poti vzamejo nekaj več časa. To je najbolj preprosta in najbolj učinkovita rešitev. Odhod naj bo načrtovan tako, da ni treba loviti trajekta z vožnjo nad omejitvijo. Spletni nakup trajektne karte pomaga pri organizaciji, ne more pa rešiti prometnega zastoja ali kazni za prehitro vožnjo.
Dobro je tudi, da voznik in sopotniki že pred prihodom v Gaženico uredijo osnovne stvari: pripravijo karto, preverijo pristaniški pas, poskrbijo za dokumente in ne motijo voznika v trenutkih, ko se približuje priključkom in omejitvam. Zadnji kilometri pred trajektom so pogosto najbolj kaotični, ker vsi v avtu že razmišljajo o morju. Prav takrat mora voznik ostati najbolj zbran.
>>> UPORABNO: Ideja za izlet: Potep po otoku Pag (Hrvaška)
Počasen prihod je lahko najcenejši del dopusta
Hrvaška z več ohišji za kamere jasno kaže, da bo nadzor hitrosti vse bolj razpršen in manj predvidljiv. Za turiste to ni informacija za strah, temveč za prilagoditev. Vožnja po omejitvah pomeni manj živčnosti, manj porabe goriva, manj možnosti za kazen in varnejšo pot. Na cestah proti trajektnim pristaniščem, posebej proti Gaženici, je to še toliko bolj pomembno, ker se tam srečajo lokalni promet, turisti, avtobusi, taksiji, dostava in vozniki, ki iščejo pravo smer.
Poletni dopust se ne začne takrat, ko voznik pritisne na plin, ampak takrat, ko cela družina varno pride do cilja. Če je cilj trajekt za Ugljan ali nadaljevanje proti Pašmanu, se splača zadnje kilometre odpeljati mirno. Kamera ob cesti morda ni aktivna. Morda pa je. Razlika med tema možnostima je lahko nekaj sto evrov in precej slabši začetek počitnic.
