Paradižnik na vrtu hitro pokaže, ali mu prostor ustreza. Nekaj tednov po sajenju se iz majhne sadike razvije močna rastlina, ki potrebuje oporo, zrak, svetlobo in dovolj hranil. Prav zato se vsako leto pojavi isto vprašanje: ali je med paradižniki še smiselno kaj posaditi ali je bolje pustiti zemljo prazno? Odgovori vrtičkarjev so različni, a prav v tem je uporabna vrednost izkušenj. Nekateri med paradižnike vedno posadijo solato, baziliko ali blitvo, drugi prisegajo na ognjič, drobnjak in šetraj, tretji pa opozarjajo, da se paradižnik kmalu razraste in drugim rastlinam vzame svetlobo.
Resnica je nekje med obema pogledoma. Med paradižnike se da saditi, vendar ne brez razmisleka. Pomembni so razdalja med sadikami, lega gredice, zračnost, način zalivanja in čas sajenja. Rastline, ki so v maju ali začetku junija še videti kot dobra rešitev, lahko sredi poletja postanejo utesnjene.
Paradižnik takrat ne potrebuje samo zemlje, temveč tudi prostor za liste, kroženje zraka in sušenje po dežju. Če je greda pregosta, se poveča tveganje za bolezni, rastline pa tekmujejo za vodo in hranila.
Najvarnejša izbira so nizke in hitro rastoče rastline
Solata je med najpogostejšimi odgovori izkušenih vrtičkarjev, in to z razlogom. Raste nizko, hitro jo poberemo, v začetku sezone dobro izkoristi prazen prostor med sadikami paradižnika, pozneje pa se lahko umakne, preden paradižnik zasenči gredo. Podobno velja za mlado blitvo, špinačo in radič, če jih sejemo ali sadimo v zmernih količinah.
Najbolje se obnesejo rastline, ki ne razvijejo velikega koreninskega sistema in ne tekmujejo premočno s paradižnikom. Pri solati je prednost tudi ta, da delno senči tla, zato se zemlja počasneje izsušuje. To je koristno predvsem na vrtovih, kjer poleti sonce hitro izsuši zgornjo plast zemlje. A tudi pri solati velja previdnost: ne sadimo je tik ob steblo paradižnika, temveč dovolj stran, da lahko paradižnik zračimo, dognojujemo in zalivamo ob tleh.
Bazilika je klasična spremljevalka paradižnika
Bazilika je skoraj simbol dobrega sosedstva s paradižnikom. Vrtičkarji jo pogosto sadijo vmes zato, ker ostane razmeroma nizka, lepo zapolni praznine in je uporabna v kuhinji ravno takrat, ko začne zoreti paradižnik. Pogosto se omenja tudi, da naj bi bazilika ugodno vplivala na rast ali okus paradižnika, čeprav je pri tem dobro ostati previden: največja prednost bazilike je v praksi predvsem uporabnost, vonj in dejstvo, da ne zavzame veliko prostora.
Bazilika potrebuje toploto in ne mara dolgotrajno mokrih tal. Če jo sadimo med paradižnike, naj bo na robu zračne gredice, ne v najtemnejšem delu med gostimi stebli. Dobro se obnese tam, kjer jo lahko redno obiramo, saj z obiranjem spodbujamo bolj košato rast. Če začne cveteti, jo lahko porežemo in uporabimo za pesto, paradižnikovo solato ali zeliščno olje.
Zelišča so dobra, če ne zasedejo preveč prostora
Poleg bazilike vrtičkarji pogosto omenjajo drobnjak, timijan, šetraj in ognjič. Drobnjak je priročen, ker ostane razmeroma urejen, šetraj je uporaben ob stročjem fižolu, timijan pa ima rad bolj suhe in sončne razmere. Ognjič je lep, privablja opraševalce in popestri gredo, vendar ga ne smemo pustiti, da preraste vse okoli sebe. Pri zeliščih je najboljše pravilo preprosto: manj je bolje kot preveč. Ena ali dve rastlini na razumno razdaljo bosta koristnejši kot preveč gosta zasaditev, ki oteži pregled listov in zalivanje.
Fižol, por in korenček zahtevajo več premisleka
Med odgovori vrtičkarjev se pogosto pojavi tudi nizek fižol. Ta je lahko zanimiva izbira, ker ne zraste tako visoko kot visoki fižol in ne potrebuje močne opore. Vendar ga ne sadimo preblizu paradižnika. Če se greda preveč zgosti, bo zadrževanje vlage večje, pregled spodnjih listov pa težji. Pri paradižniku je to pomembno, ker se prav spodaj pogosto najprej pokažejo težave s škodljivci ali boleznimi.
Por in zelena sta lahko dobra soseda, a potrebujeta dovolj časa in prostora. Por raste dolgo, zato bo ostal na gredi tudi takrat, ko paradižnik doseže polno velikost. Primeren je predvsem na večjih gredah, kjer med rastlinami ni stiske. Korenček je manj samoumevna izbira, ker potrebuje rahlo zemljo in enakomerno vlago. Če so paradižniki posajeni pregosto, korenček v senci ne bo dal pravega rezultata.
Peteršilj deli mnenja
Pri peteršilju se mnenja pogosto razlikujejo. Nekateri ga brez težav sadijo med paradižnike, drugi menijo, da ni najboljši sosed. V praksi je veliko odvisno od prostora in nege. Če je peteršilj posejan ob robu grede, kjer ima svetlobo in ne moti paradižnika, običajno ne povzroča večjih težav. Če pa je greda že sama po sebi gosta, je bolje izbrati manj zahtevno in hitreje pobrano rastlino, denimo solato.
>>> PREBERI TUDI: Pet trikov, s katerimi boste letos pobrali več paradižnika
Včasih je najboljša izbira nič
Pomemben del vrtičkarske modrosti je tudi odločitev, da med paradižnike ne posadimo ničesar. To ni prazna zemlja, temveč prostor za zrak, svetlobo, zalivanje in pregled rastlin. Paradižnik sredi poletja hitro zapolni gredo, posebej če ga ne redčimo, če puščamo veliko zalistnikov ali če so sadike posajene preblizu.
Pregosta zasaditev lahko povzroči več težav kot koristi. Listi se počasneje sušijo, škodljivci se lažje skrijejo, vrtičkar pa težje opazi prve znake plesni, uši, ščitkarja ali poškodovanih listov. Če je paradižnik že zdaj močno razraščen, je bolj pametno tla zastreti s slamo, miskantusom, pokošeno travo ali drugo primerno zastirko, kot pa vmes dodajati nove rastline.
Najboljše pravilo za domačo gredo
Med paradižnike sadimo samo tisto, kar ne bo oviralo glavne rastline. V začetku sezone so dobra izbira solata, mlada špinača, bazilika, ognjič in nekaj zelišč. Na večjih gredah lahko uspejo tudi por, nizki fižol ali blitva, vendar le ob dovolj veliki razdalji. Če paradižnik že zapira prostor, naj dobi prednost zračnost.
Dober vrt ni tisti, kjer je zapolnjen vsak centimeter zemlje. Dober vrt je tisti, kjer rastline dobijo dovolj prostora, vrtičkar pa lahko pravočasno opazi, kaj se dogaja. Pri paradižniku to še posebej velja. Malo praznega prostora med sadikami je lahko v vročem in vlažnem poletju najboljša zaščita pred težavami.
