Koliko je ura? In kaj za vraga pomeni »tri četrt na dvanajst«? Slovenci imamo poseben način štetja ur! Ko Slovenec reče, da je “tri četrt na dvanajst”, večina tujcev in marsikateri mlad Slovenec osuplo pogleda na uro in ne ve, ali je že zamudil kosilo ali ima še petnajst minut časa. Poseben način izražanja ure, značilen za slovenščino in nekatere druge srednjeevropske jezike, razkriva več kot le čas – kaže na bogato jezikovno in regionalno raznolikost, ki jo mnogi niti ne opazijo.
V dobi digitalnih ur, ko vsi gledamo na zaslone telefonov in pametnih ur, se zdi, da analogni, “ustni” čas izginja. A še vedno, ko babica vpraša, koliko je ura, bo verjetno slišala: »Tri četrt na dvanajst.« In to ni le številka – to je kulturni signal.
Slovenci in čas: več kot le številke
Stari izrazi, sodoben pomen
Slovenci smo znani po tem, da znamo biti natančni. Včasih celo preveč. To potrjuje tudi način, kako izražamo čas. Medtem ko v angleščini ali francoščini slišimo “eleven forty-five” ali “onze heures quarante-cinq”, Slovenci rečemo preprosto “tri četrt na dvanajst“.
Logika za tem izrazom je preprosta – ura ima štiri četrtine, vsaka je 15 minut. Če rečemo, da je »četrt na dvanajst«, pomeni, da je 11:15, torej četrtina ure do 12. Če rečemo »pol dvanajstih«, pomeni 11:30. In če rečemo »tri četrt na dvanajst«, smo pri 11:45 – torej tri četrtine ure od 11. do 12.
Kdaj je »deset in pol«?
Druga jezikovna posebnost je izraz »deset in pol«, ki je enakovreden »pol enajstih«. Oba pomenita 10:30, a izraz »deset in pol« je pogosto slišati v zahodni Sloveniji, na Obali. Marsikdo na Gorenjskem bi ob tem zavil z očmi – zanje je pravilen izraz »pol enajstih«.
Kdaj veste, da nekdo ni iz Ljubljane?
Na Dolenjskem in Gorenjskem prevladuje standardna oblika časa »pol devetih«, »pol enajstih«. In ja, to ni le jezikovna posebnost, ampak tudi znak pripadnosti okolju, iz katerega prihajamo. Če kdo reče »deset in pol«, boste skoraj zagotovo vedeli, da ni iz Ljubljane. In če kdo reče »tri četrt na dvanajst«, ste skoraj lahko prepričani, da je odraščal z analogno uro v kuhinji, kjer je bil čas stvar pogovora, ne pa zaslona.
Zakaj je ta način štetja ur poseben?
Podobnosti z nemščino in madžarščino
Slovenščina ni edina, ki uporablja četrtine ure. Podobno velja za nemški jezik, kjer “dreiviertel zwölf” pomeni prav to – 11:45. Tudi v madžarščini najdemo logiko “četrt čez” in “četrt do”, čeprav v drugačni obliki.
To pomeni, da je naš način razmišljanja o času bolj relativen kot absoluten – ne govorimo, kaj je bilo, ampak kam gremo. »Tri četrt na dvanajst« je pogled naprej, ne nazaj.
Za tujce je ta sistem lahko prava uganka. Preveden dobesedno v angleščino – “three quarters to twelve” – ne pomeni ničesar. V jezikih, kjer se čas meri s številkami, kot so 11:45 ali quarter to twelve, je slovenski način včasih preveč abstrakten. A prav v tem je čar – naša ura ni le merjenje časa, temveč kulturni simbol.
Kam gre ta jezikovna posebnost?
Generacije in digitalna doba
Mlajše generacije vse redkeje uporabljajo izraze kot so »tri četrt na«, še redkeje »deset in pol«. Digitalni zasloni prikazujejo čas v številkah, kar pomeni, da se jezikovni občutek za “četrtine” izgublja. Izraze uporabljajo še starejši in tisti, ki prihajajo iz okolij, kjer so se taki izrazi prenašali z babice na vnuka.
A zdi se, da ta način izražanja vendarle ne bo kar tako izginil. Prisoten je v vsakdanjem govoru, v literaturi, v filmih in celo v oglasih. »Pol desetih« še vedno pomeni nekaj več kot samo 9:30 – pomeni nekaj znanega, domačega.
Bi morali učiti to tudi v šolah?
Med standardnim in narečnim
Slovenska šola uči otroke uradnega jezika in standardnega izražanja časa. A mnogi učenci doma slišijo nekaj povsem drugega. Doma jim babica reče, da je »tri četrt na eno«, učitelj pa zahteva, da rečejo »dvanajst in petinštirideset minut«.
Morda bi bilo smiselno to raznolikost vključiti v učni načrt – ne kot pravilo, ampak kot zanimivost, kot del kulturne dediščine. Tako kot učimo narečja in regionalne jedi, bi lahko učili tudi, kako se čas izraža v različnih delih Slovenije.
