Kaki je drevo, ki zna vrtičkarja dolgo puščati v negotovosti. Spomladi se prebudi nekoliko pozneje kot marsikatero sadno drevo, nato razvije velike zelene liste, v cvetenju pa je veliko manj glasen kot češnja, jablana ali sliva. Njegovi cvetovi niso razkošni v klasičnem smislu, a za pridelek pomenijo vse. Prav zdaj, v zadnjih fazah cvetenja, je pravi trenutek za opazovanje drevesa. Čebel je na cvetovih vse manj, oploditev se končuje, drevo pa se pripravlja na naslednjo občutljivo nalogo: obdržati mlade plodove.
Veliko ljubiteljskih sadjarjev se s kakijem resneje ukvarja šele jeseni, ko plodovi oranžijo in se začne vprašanje, ali jih bo treba umediti, obrati pred zmrzaljo ali pustiti na drevesu. Toda dobra jesenska zgodba se začne precej prej. Po cvetenju se pokaže, v kakšni kondiciji je drevo, ali ima dovolj vlage, hranil in miru ter ali bodo mladi plodiči ostali na vejah ali začeli odpadati.
Odmetavanje plodov pri kakiju ni redkost. Nekaj naravnega redčenja je povsem običajno, saj drevo samo odstrani del plodičev, ki jih ne more prehraniti. Težava nastane, kadar odpada preveč plodov ali kadar drevo vsako leto obeta veliko, nato pa do jeseni ostane le peščica kakijev.
Po cvetenju se začne tiho redčenje
Konec cvetenja je pri kakiju prelomno obdobje. Cvetovi se zapirajo, čebele obiskujejo drevo manj intenzivno, na mestih, kjer je bila oploditev uspešna, pa se začnejo razvijati majhni plodovi. Na videz se ne dogaja veliko, a drevo v resnici prerazporeja energijo. Del plodičev bo obdržalo, del jih bo odvrglo.
To je naraven proces. Drevo ne more vedno donositi vsega, kar nastavi. Če je bilo cvetenje bogato, je nekaj odpadanja celo koristno, saj prevelika obremenitev pomeni manjše plodove, lomljenje vej in slabšo kondicijo drevesa za prihodnje leto.
Prevelik šok se hitro pozna na plodovih
Kaki je občutljiv na nihanja. Suša, nenadno obilno zalivanje, slaba odcednost tal, vročina, poškodbe korenin, pomanjkanje hranil ali premočno obrezovanje lahko vplivajo na to, koliko plodov bo obdržal. Prav zato po cvetenju ni čas za grobe posege. Drevo potrebuje stabilnost.
Zalivanje naj bo redno, vendar ne pretirano. Zemlja naj ne bo presušena, hkrati pa korenine ne smejo stati v vodi. Pri mladih drevesih je to še pomembnejše, ker imajo manj razvit koreninski sistem in težje prenašajo poletne skrajnosti.
>> POMEMBNO: Kakijeva marmelada – recept, ki ga išče vsa Slovenija
Kalcij ni čudež, je pa pomemben del zgodbe
Po cvetenju se pogosto omenja dodajanje kalcija. Razlog je razumljiv. Kalcij sodeluje pri trdnosti celičnih sten, kakovosti tkiv in razvoju plodov. Pri sadnem drevju je dobro preskrbljenost s kalcijem pogosto povezana z boljšo kakovostjo plodov in manj fiziološkimi težavami. Pri kakiju lahko kalcij pomaga drevesu v obdobju, ko plodiči hitro rastejo in so občutljivi na stres.
Toda kalcij sam ne bo rešil vsega. Če drevo trpi sušo, če je zemlja neustrezna, če je koreninski sistem slab ali če je bilo drevo preobremenjeno s cvetovi, samo škropljenje ali gnojenje ne bo čarobno ustavilo odpadanja. Najboljši rezultat pride iz kombinacije: enakomerna vlaga, zračna krošnja, primerna prehrana in pravočasna oskrba.
Foliarno dodajanje naj bo zmerno
Kalcij se po tleh ne premika vedno hitro do plodov, zato sadjarji pogosto uporabljajo foliarne pripravke, torej škropljenje po listih. Pri tem je treba upoštevati navodila izbranega pripravka, ne škropiti po vročini in ne pretiravati s koncentracijo. Najboljši čas je miren del dneva, običajno zvečer ali zgodaj zjutraj, ko listi niso razgreti.
Pri domačem vrtu je posebej pomembno, da ne mešamo pripravkov na pamet. Kaki ima velike, občutljive liste, zato lahko premočna mešanica povzroči ožige. Če niste prepričani, uporabite blažjo možnost in se držite navodil.
Voda je po cvetenju skoraj enako pomembna kot hranila
Velik del odpadanja plodov je povezan s stresom. Kaki ne mara dolgih sušnih presledkov, ki jim sledi močno zalivanje. Bolje je zalivati redkeje, a temeljito, tako da voda doseže območje korenin. Površinsko škropljenje po tleh pogosto ne pomaga veliko, saj se zgornji sloj hitro posuši.
Okoli drevesa lahko dodamo zastirko, vendar ne neposredno ob deblo. Zastirka zmanjšuje izhlapevanje, blaži temperaturna nihanja tal in pomaga ohranjati enakomernejšo vlago. Pri tem pazimo, da se pod zastirko ne zadržuje preveč mokrote, posebej v težkih tleh.
Kaki ne mara tekmovanja ob deblu
Trava in plevel tik ob mladem kakiju mu jemljeta vodo in hranila. Po cvetenju je dobro, da je kolobar okoli drevesa čist, rahlo zastiran in zračen. Pri starejšem drevesu je tekmovanje manj izrazito, pri mladem pa lahko pomeni razliko med lepim prirastom in stalnim životarjenjem.
Opazujte liste, ne samo plodov
Vrtičkarji pogosto gledajo samo plodiče. A pri kakiju veliko povejo tudi listi. Zdravi listi so veliki, čvrsti in enakomerno zeleni. Rumenenje, bledenje, sušenje robov ali povešanje sredi dneva so lahko znaki stresa. Poleti je pri kakiju pomembno, da ima dovolj listne mase, saj ravno listi hranijo plodove.
Če so listi lepi, drevo pa odvrže nekaj plodičev, ni razloga za paniko. Če pa se hkrati slabšajo listi, poganjki zastajajo in plodiči množično odpadajo, je treba preveriti vodo, zemljo, korenine in prehrano.
Prava nega po cvetenju se pozna šele jeseni
Pri kakiju je potrpežljivost del sadjarske kulture. Drevo po cvetenju ne potrebuje velikih obljub, ampak mirno in redno skrb. Dovolj vode, ne preveč dušika, zmerno dodajanje kalcija, čista tla okoli debla in opazovanje krošnje. To so ukrepi, ki ne delujejo spektakularno, a lahko odločijo, ali bo jeseni na vejah ostalo dovolj zdravih plodov.
Nekaj odpadanja je naravno. Drevo s tem samo uravnava svojo moč. Naloga vrtičkarja ni, da obdrži vsak plodič, temveč da drevesu ne doda nepotrebnega stresa. Kaki najbolje rodi takrat, ko ima stabilne razmere in ne preveč burne oskrbe.
Po zadnjih cvetovih se zato začne najtišji, a zelo pomemben del sezone. Čebele se umikajo, cvetovi so svoje opravili, drevo pa zdaj kaže, koliko zmore. Če mu v tem obdobju pomagamo pravilno, bo jeseni manj razočaranja in več tistih težkih oranžnih plodov, zaradi katerih kaki sploh sadimo ob hišo.
