Včasih so bila jutra počasnejša. Nič ni prehitelo vonja, ki se je iz kuhinje dvigal v druge prostore. Otroci so zaspano stopali po stopnicah, a so se že na prvem koraku zavedli, da danes ni navaden dan. Miklavževo jutro je imelo svoj dih, skoraj praznično toplino, ki ni imela veliko skupnega z darili. Prihod decembra se je čutil drugače – najprej v zraku.
Tisti neponovljivi vonji, ki so bolj domači od spomina
Ko ljudje pripovedujejo o otroštvu, se pogosto vračajo k vonjem. Včasih se je iz kuhinj širila toplina mleka, rahlo karamelizirane skorje kruha, sadja, ki se je sušilo na omari, in oreščkov, ki so jih dan prej lomili na časopisnem papirju. Peč je pokala, nekatere vasi so imele majhne štedilnike z okroglimi ploščami, ki so oddajali drugačno razporeditev toplote, a povsod je bilo nekaj skupnega – občutek, da se v hiši odpira pot do praznikov.
V mnogih domovih se ni kuhalo nič posebnega. Ni šlo za jed. Šlo je za pripravo, za majhne opravke, ki so nakazovali, da se je hiša odločila sodelovati z decembrom. Včasih je bilo v zraku tudi nekaj jabolčnega, ker so gospodinje večer prej olupile jabolka za zavitek. Drugič je zadišalo po medu, ki je za nekaj trenutkov pristal na topli plošči. Te malenkosti niso bile načrtovane, vseeno pa so ostale v ljudeh kot najmehkejši del zime.
Zakaj si ta jutra zaslužijo, da se jih znova spomnimo
Danes živimo hitreje. Hiše imajo čistejše linije, bolj urejene kuhinje, manj izpostavljene vonje. A ko se približa Miklavževo jutro, se nekaj v ljudeh premakne. Vonj po topem mleku, po olupljenem jabolku, po orehih, ki jih redko kdo še ročno razbija, je dovolj, da za trenutek obstanemo. Morda zato takšna jutra niso nikoli zares odšla; samo čakajo, da jih nekdo prikliče.
Nekje med vonjem, svetlobo in tišino se zima začne na pravi način. Začuti se dom.
