V glasbenem svetu, ki pogosto stavi na udarno produkcijo, dramatične refrene in vizualni blišč, se zdi, da je nežnost postala redkost. A nova skladba ljubljansko-štajerske zasedbe Kalana s preprostim naslovom Pesem stavi prav na to – tihi optimizem, iskreno sočutje in čustveno brstenje, ki ga prinese pomlad.
Skladba, ki noče kričati, a doseže srce
“Potem ti rečem, vse je v redu, glej nekdo te rad ima” – s tem verzom se začne refren nove skladbe Pesem, ki jo je skupina Kalana predstavila kot nadaljevanje svoje zimske balade Pred nevihto. Tokrat ne gre za žalovanje, ampak za nadaljevanje zgodbe. Za pomlad. Za razumevanje brez besed in sprejemanje brez pogojev.
Avtorica besedila in vodja skupine Ana Nuša Kalanj poudarja, da je Pesem osebna zgodba, ki hkrati govori o nečem univerzalnem: “Vsi smo kdaj potrebovali tisti stavek – nekdo te ima rad. In včasih se takrat začne celjenje.” Ravno zaradi te subtilnosti in iskrenosti je skladba močna. Ne rabi udarnih bobnov, ne išče pozornosti – raje z njo zraste.
Lutka Magda: metafora ujetosti in želje po svobodi
Videospot, ki spremlja skladbo, ni običajen glasbeni video. Glavno vlogo igra lutka Magda, ustvarjena v sodelovanju z Branetom Vižintinom, enim najvidnejših slovenskih lutkarjev in profesorjem na AGRFT. Z lutkovno estetiko so ustvarjalci izpostavili hrepenenje, ranljivost in domišljijski svet dekleta, ki je ujeto med štiri stene, a sanja o nečem več.
Ana Nuša Kalanj in Vižintin sta skupaj ustvarjala že pri otroški predstavi Sovica 0ka. Sedem let in skoraj dvesto ponovitev kasneje, sta znova združila moči, tokrat za odraslejšo, a še vedno čustveno zgodbo. Magda ni le lutka – je simbol tistih občutij, ki jih včasih ne znamo izreči.
Od žalovanja k razumevanju
Prejšnji singel Pred nevihto je bil temna, čustvena balada, ki se je dotaknila tem žalovanja in izgube. Pesem pa je svetlejša, a ne lahkotnejša. Govori o tistem trenutku po bolečini, ko še ne razumeš vsega, a si pripravljen iti naprej. Govori o tem, da ni vedno treba razumeti – včasih je dovolj, da veš, da nekdo misli nate.
Zgodba je aktualna v svetu, kjer pogosto iščemo odgovore zunaj sebe, rešitve v tehnologiji, uteho v hitrosti. Kalana opozarja, da so včasih najbolj preprosti stavki – in pesmi – tisti, ki pustijo največji vtis.
Glasbena kulisa: folk pop s pridihom jazza in etna
Kalana ni novinka na slovenski glasbeni sceni, čeprav ustvarja svojo pot precej stran od glasbenega mainstreama. Skupino tvorijo štirje glasbeniki: Ana Nuša Kalanj (vokal, akustična kitara), Matic Ašič (električna kitara), Aljoša Struga (bas) in Aleš Zorec (bobni). Njihov zvok se giblje na meji med folk popom in radijsko prijaznimi melodijami, ki jih obogatijo z vplivi jazza, countryja in etno glasbe.
Aranžma Pesmi je zračen, a čustveno poln. Glasba podpira besedilo, ga ne preglasi. Bas gradi toplino, kitara daje mehkobo, bobni pa subtilno peljejo poslušalca skozi zgodbo. Vse to pospremi vokal Ane Nuše – jasen, nežen, z zadržano močjo, ki pride do izraza ravno v trenutkih tišine.
Besedilo – Pesem
Sen je prašen kot pepel,
nekje drugje je tebe spet ujel.
V sobi oblakov večnih sanj,
z odtisi najinih ran, še mene bi objel.
Zvezde sijejo v prepad
ki med nama je še mlad.
Tvoje duše ne pozna,
a tvojim sencam šepeta, da mora bit te strah.
In potem ti rečem: “Vse je v redu,
glej, nekdo te rad ima.
Tok življenja se odvija v taktih
In to pesem pišeš sam.”.
Kot da vem vse o vsem,
modrosti in besede mečem ven.
In ker vem da je zaman,
pogled odmikam stran, pomagati ne znam.
Misli režejo v kosti
in tišina me duši.
A veš, jaz čutim to kar ti,
nikoli nič ni kot se zdi, vedno drugo se zgodi.
A vseeno rečem: “Vse je v redu,
glej nekdo te rad ima.
Tok življenja se odvija v taktih,
in ta pesem najina.”.
“In koncu vidiš, vse je vredu
Saj nekoga rad imaš
To življenje se odvija v taktih
In to pesem prepoznaš.
Na koncu vidiš, vse je vredu
Ker to pesem prepoznaš.”.
Pesem kot metafora za življenje
Ime skladbe Pesem se sprva zdi skoraj preveč preprosto. A prav v tem je njena moč. Kalana se zavestno odloči za naslov, ki pusti prostor za interpretacijo. Vsak poslušalec jo lahko dojame po svoje – kot pismo, kot pogovor, kot tolažbo ali kot spomin. Lahko jo vzame kot prispodobo za življenje, ki se ne razlaga, ampak preprosto teče.
V svetu, kjer se stvari vedno bolj pojasnjujejo, šteje redkost tistega, kar pusti odprt prostor. Kalana s Pesmijo naredi točno to – povabi, a ne vsiljuje. Govori, a ne kriči. Poje, a tiho.
Ustvarjalni proces z mednarodno noto
Ana Nuša Kalanj je prve pesmi pisala še kot študentka v ZDA. Takrat so člani skupine ustvarjali na daljavo – prek držav, časovnih pasov in brez načrtov za javno objavo. A zvok je bil dovolj močan, da je prerasel začetno intimo. Po vrnitvi v Slovenijo se je Kalana oblikovala kot redna zasedba in v zadnjih letih ustvarja izključno v slovenščini.
To je pomembno poudariti, saj skupina dokazuje, da se z izvirno avtorsko glasbo da nagovoriti tudi domače občinstvo – brez popuščanja lastni estetiki. Pesem je naravna naslednica te poti. Ni kompromis. Je odraz tega, kar Kalana je.
Prisluhniti svetu, ne da bi ga preglasili
Skladbe, kot je Pesem, ne bodo polnile največjih stadionov. A lahko polnijo kaj drugega – občutek, da smo razumljeni. Da je nekdo ujel naš trenutek in ga prelil v glasbo. To je redkost, ki je ni mogoče načrtovati. Lahko pa jo prepoznamo, ko se zgodi.
Kalana se z novo skladbo postavi ob bok tistim ustvarjalcem, ki raje govorijo po tihem, a zato bolj neposredno. Njihova Pesem ni le skladba – je nagovor. Je roka, ki se ponudi brez besed. In v današnjem svetu je to morda najdragocenejša poteza.
