Doma imate visoko gredo, ki že živi. V zadnjem delu rastejo čebulnice, por, česen ali čebula, med njimi pa so mlade rastline, ki spominjajo na korenček oziroma podobno drobnolistno vrtnino. Sprednji del grede je še precej prazen, zato se na prvi pogled zdi, da bi bil kot nalašč za paradižnik. Deloma to drži, a pri paradižniku je največja napaka prav ta, da ga posadimo tja, kjer je še prostor na oko, ne pa tam, kjer bo imel dovolj zraka, sonca in hrane.
Paradižnik ni skromna sadika. Zraste visoko, naredi močan koreninski sistem, potrebuje oporo, redno zalivanje in precej prostora okoli listov. V visoki gredi lahko uspe odlično, ker se zemlja hitro ogreje in je delo udobnejše, vendar se lahko prav tako hitro pojavijo težave, če sadike stisnemo preblizu obstoječim rastlinam. Na tej gredi je zato najboljša rešitev premišljena zasaditev v sprednjem pasu, z dovolj razmika in z oporo, postavljeno že ob sajenju.
Najprej ocenite, koliko paradižnikov greda sploh prenese
Na takšno visoko gredo ne bi sadil cele vrste paradižnikov na gosto. Če gre za klasične visoke sorte, je varneje izbrati dve do tri sadike, odvisno od dolžine grede. Če so sorte bujne, na primer volovsko srce, San Marzano ali druge visoke sorte, naj bo med sadikami vsaj 50 do 60 centimetrov razmika. Pri kompaktnih balkonskih ali grmičastih sortah lahko gre nekoliko gosteje, a tudi tam ne pretiravajte.
Paradižnik naj ima zrak. Listi se po dežju ali zalivanju ne smejo predolgo držati skupaj, saj to poveča tveganje za bolezni. Visoka greda ob steni je lahko zelo topla, kar je spomladi prednost, poleti pa lahko pomeni hitrejše izsuševanje. Zato je bolje posaditi manj sadik in jih vzgojiti močneje, kot pa gredo napolniti do zadnjega centimetra.
Kam bi jih posadil na takšni gredi?
Najbolj smiselno mesto je sprednji sredinski pas grede, tam, kjer je zemlja prazna. Paradižnikov ne bi sadil čisto ob rob, ker se zemlja tam hitreje izsuši in se korenine težje enakomerno razrastejo. Sadike bi postavil približno 25 do 30 centimetrov od sprednjega roba, v rahlo zamaknjeni liniji, ne neposredno pod čebulnice v ozadju.
Če želite posaditi tri sadike, jih razporedite kot trikotnik: eno bolj levo spredaj, drugo nekoliko desno spredaj, tretjo v sredini, a bolj nazaj, če tam ni preveč konkurence. Pri dveh sadikah je še lažje: posadite ju v sprednji pas, vsako približno tretjino dolžine grede od roba. Tako bosta imeli dovolj svetlobe, vi pa dostop za zalivanje, privezovanje in odstranjevanje zalistnikov.
Česen in čebula nista težava, gneča pa je
Čebulnice so lahko dober sosed paradižnika, saj ne zavzamejo enakega prostora kot bujna plodovka. Težava nastane, če paradižnik zaradi njih nima dovolj prostora ali če se vse skupaj preveč zgosti. Drobnolistne rastline med čebulnicami lahko ostanejo, če jih boste kmalu redčili ali pobirali, sicer bodo tekmovale za vlago v zgornjem sloju zemlje.
Pred sajenjem paradižnika zato ne bi prekopal cele grede. Raje bi pripravil samo sadilna mesta. Na izbranih točkah naredite večje jamice, dodajte zrel kompost, rahlo premešajte z obstoječo zemljo in dobro zalijte. Svežega gnoja ne dodajajte neposredno k sadiki, ker lahko mlade korenine preveč obremeni.
Sadiko posadite globlje kot je rasla v lončku
Paradižnik ima prednost pred številnimi drugimi vrtninami: lahko ga sadimo globlje. Spodnje liste odstranite, steblo pa posadite nekaj centimetrov globlje, kot je bilo v lončku. Iz zakopanega dela stebla bodo pognale dodatne korenine, rastlina pa bo stabilnejša in odpornejša na sušo.
Če je sadika visoka in rahlo pretegnjena, jo lahko posadite tudi nekoliko poševno. Koreninska gruda naj bo v zemlji, spodnji del stebla pokrit, vrh pa usmerjen navzgor. Po sajenju zemljo nežno pritisnite, da okoli korenin ni zračnih žepov.
Opora mora biti v zemlji pred prvim večjim vetrom
Pri paradižniku opora ni dodatek za pozneje, ampak del sajenja. Palico, spiralno oporo ali vrvico postavite takoj, da pozneje ne poškodujete korenin. Na visoki gredi ob steni je lahko dobra rešitev tudi vrvica, privezana na zgornjo letvico ali nosilec, vendar mora biti dovolj trdna.
Sadiko privežite mehko, ne tesno. Steblo se bo debelilo, zato naj ima vez dovolj prostora. Uporabite vrtnarsko vrvico, trak iz blaga ali mehko vezivo. Tanka žica ni primerna, ker lahko zareže v steblo.
Zalivanje naj bo počasno in pri koreninah
Po sajenju paradižnik potrebuje temeljito zalivanje. Voda naj gre v jamico in okoli korenin, ne po listih. V visoki gredi se zemlja hitreje suši, zato bo prvi teden treba redno preverjati vlago. Ne zalivajte vsak dan na pamet. Potisnite prst v zemljo. Če je nekaj centimetrov globoko še vlažna, lahko počakate. Če je suha, zalijte počasi in temeljito.
Najboljša je postana voda, približno temperature okolice. Zelo hladna voda iz pipe po vročem dnevu ni idealna, saj lahko rastlino dodatno strese. Deževnica iz čistega soda je še boljša izbira.
>>> Paradižnik v loncih zdaj potrebuje zavetje: ledeni možje lahko hitro pokvarijo ves trud
Zastirka bo na tej gredi skoraj nujna
Veliko gole zemlje pomeni hitrejše izsuševanje, več temperaturnih nihanj in več možnosti, da po zalivanju nastane skorja. Po sajenju bi okoli paradižnika dodal tanko plast zastirke: slamo, suho travo brez semen, drobno listje ali kompostirano zastirko.
Zastirka naj se ne dotika stebla. Pustite nekaj centimetrov prostega prostora okoli rastline, da vrat sadike ostane zračen. Namen zastirke je, da ohrani vlago, ne da rastlino duši.
Koliko paradižnika je ravno prav?
Za to gredo bi bila najboljša odločitev dve močni sadiki, največ tri, če boste redno odstranjevali zalistnike in skrbeli za zračno rast. Med obstoječimi čebulnicami in korenčkom ne bi dodajal še dodatnih velikih plodovk. Kumare, bučke ali paprika bi v isti gredi hitro naredile preveliko konkurenco.
Manj sadik, več pridelka
Največji trik pri sajenju paradižnika na tako gredo je zadržanost. Prazen prostor vrtičkarja hitro premami, toda paradižnik ga bo poleti zapolnil sam. Če mu zdaj namenite dovolj razmika, dobro sadilno jamico, oporo, postano vodo in zastirko, bo imel precej boljše izhodišče kot sadika, stisnjena med druge rastline.
Na tej gredi bi paradižnik sadil v sprednji del, globlje kot v lončku, z oporo že prvi dan in z mislijo na poletno velikost rastline, ne na današnjo majhno sadiko. Čebulnice lahko ostanejo v ozadju, drobne rastline pa redčite sproti. Tako bo greda delovala urejeno, paradižnik pa bo dobil tisto, kar najbolj potrebuje: sonce, zrak in enakomerno vlago.
