Ko se je končalo moje službeno poglavje, sem najprej občutila tišino. Ure brez sestankov, brez rokov, brez e-pošte. A z vsako naslednjo jutranjo kavo je postajalo jasno, da je pred menoj nova vrsta svobode – takšna, ki je nisem poznala več desetletij. Namesto urnikov sem dobila dneve, ki jih lahko oblikujem po svoje. Nisem imela načrta, a sem sledila občutku.
Pet odločitev, ki sem jih sprejela v prvem letu po upokojitvi, je zaznamovalo moj vsakdan na način, ki ga nisem pričakovala. In prav nobene ne bi spreminjala.
Vsak dan začnem z gibanjem – in to brez budilke
Telo ni več projekt, ampak zaveznik
Dolga leta sem vstajala z budilko. V naglici. Z mislijo na to, kaj vse moram. Zdaj vstajam, ko se zbudim. In se premaknem, ker hočem, ne ker moram. Hoja, raztezanje, kolo ali vrt – vsak dan drugače, a vedno prisotno. Gibanje mi ne pomeni več »šport«, ampak stik z življenjem.
Učim se poslušati, ne presegati
V mladosti sem trenirala. Danes se gibam. Ne tekmujem. Ne primerjam. Spremljam, kako se počutim. In če en dan potrebujem le počasno hojo med drevesi, si to dovolim. Presenetilo me je, koliko več mi telo daje, če ga ne silim.
Začela sem pisati. Zase, ne za objavo
Beležim občutke, spomine in drobne čudeže
Pisanje je postalo moj vsakodnevni ritual. Ne kot obveznost, temveč kot priložnost, da slišim sebe. Ni nujno veliko. Včasih je to seznam stvari, ki so me razveselile. Drugič spomin, ki je nenadoma priplaval. Včasih zapis pogovora, ki bi ga rada ohranila.
Pisanje je moj način, da dan ne izgine
Kolikokrat sem prej pozabila, kaj se mi je zgodilo prejšnji teden. Danes se tega spomnim. Ker pišem. In ob pisanju bolje razumem, kako razmišljam, česa si želim, čemu se izogibam. To ni dnevnik z naslovnic, to je tihi zaveznik.
Obiskala sem kraje, ki so mi bili prej nedosegljivi
Čas ni več ovira, ampak prednost
Potovanja sem si prej vedno »zaslužila«. Po dopustih, ob praznikih, s planiranjem mesece vnaprej. Zdaj grem, ko začutim, da si želim videti nekaj novega. Ni mi treba daleč. Mogoče v sosednji kraj, v malo vas, ob reko. Vse je bližje, če imaš čas.
Potujem počasneje in gledam globlje
Ni več urnikov. Ni več »pet stvari v enem dnevu«. Raje grem na en kraj, a tam ostanem dlje. Sedim na klopi. Gledam ljudi. Ujamem vonj kave iz lokalne pekarne. Sprašujem, poslušam in se učim. Takih doživetij se ne da kupiti. Le živeti.
Povezala sem se z ljudmi, ki jih prej nisem poznala
Nova poznanstva v najbolj nepričakovanih trenutkih
V skupini za branje. Na predavanju o naravi. Med čakanjem na avtobus. Spoznala sem ljudi, ki niso bili del mojega nekdanjega kroga. In prav ti so mi odprli nov svet. Nič ni prepozno za nova prijateljstva – pravzaprav se ta zdaj začnejo bolj iskreno.
Pristni pogovori brez maske vlog
Ni več pomembno, kdo je bil kaj po poklicu. Kdo ima kakšen avto ali stanovanje. Ljudje, ki jih spoznavam zdaj, me poznajo takšno, kot sem danes. Brez pričakovanj. In zato so odnosi bolj lahkotni, bolj resnični. O tem sem nekoč le brala, zdaj to živim.
Naučila sem se reči »ne« – in se pri tem počutim dobro
Ne potrebujem več potrjevanja z zunanjimi pričakovanji
V službi sem pogosto sprejela naloge, ki jih nisem želela. V družbi sem se prilagajala, da bi ugajala. Zdaj pa je to drugače. Če nekaj ne čutim kot smiselno, preprosto rečem: ne. In se ne opravičujem. Ne zaženem se v vsako pobudo, ne vlečem vsakega odnosa naprej.
Svoboda izbire je dar, ki ga ne želim več izpustiti
Zavestno odločanje mi je prineslo več časa, manj stresa in več spoštovanja do same sebe. Ugotovila sem, da me ljudje spoštujejo bolj, ko znam postaviti mejo. In da je občutek notranjega miru vreden več kot potrjevanje od zunaj.
bralka Marja
