Upokojitev marsikoga najprej razbremeni, nato pa ga nepričakovano sooči s tišino, ki je prej ni poznal. Dolga leta je dan določala služba, ura, sodelavci, obveznosti, pot v službo in občutek, da nekdo nekje pričakuje naš prihod. Potem se vse to umakne. Jutro je prosto, dopoldne odprto, popoldne brez nujnih opravkov, večer pa pogosto preveč podoben prejšnjemu.
Na papirju je to sanjski scenarij. V resničnem življenju pa lahko prinese tudi praznino. Ne zato, ker bi bila upokojitev slaba, temveč zato, ker človek izgubi del dnevne strukture, ki ga je desetletja držala v pogonu. Za dobro počutje po koncu delovne dobe zato ni dovolj samo več prostega časa. Potreben je nov ritem, ki dnevu vrne smer, telesu gibanje, mislim svežino in odnosom redno nego.
Dnevu je treba vrniti obliko
Največja sprememba po upokojitvi ni nujno denar, temveč razpored. Človek se naenkrat znajde pred vprašanjem, kaj naj naredi z vsemi urami, ki so bile prej zapolnjene skoraj same od sebe. Če dan nima opornih točk, se lahko hitro razleze. Zajtrk postane pozen, opravki se prestavljajo, televizija se prižge prezgodaj, telefon pa ostane tišji, kakor bi si želeli.
Dobra novica je, da nov ritem ne zahteva velikih odločitev. Pogosto pomagajo majhne navade, ki jih ponavljamo dovolj dolgo, da postanejo sidra. Ni treba spremeniti celotnega življenja v enem tednu. Dovolj je začeti z enim ali dvema dejanjem, ki se vračata vsak dan.
1. Vstajanje ob isti uri umiri začetek dneva
Prva navada je morda najbolj dolgočasna, a zato zelo učinkovita. Vstajanje ob približno isti uri pomaga telesu in glavi razumeti, da ima dan začetek. Brez službenega alarma se zdi prijetno spati po občutku, vendar lahko preveč različen ritem poruši energijo.
Stalna ura vstajanja ne pomeni vojaške discipline. Pomeni le, da se človek ne prepusti popolni naključnosti. Jutro tako dobi zanesljiv rob. Lažje je načrtovati zajtrk, sprehod, obisk trgovine, delo na vrtu ali kavo s prijateljem. Red v začetku dneva pogosto prinese več miru tudi v nadaljevanju.
2. Kratek jutranji sprehod spremeni razpoloženje
Hoja pred zajtrkom ni samo vadba. Je stik s svetom, ki se prebuja. Ulice so tišje, zrak je svež, misli pa se pogosto uredijo že po prvih desetih minutah. Za starejše je jutranji sprehod posebno dragocen, ker poveže gibanje, svetlobo in občutek, da dan ni namenjen samo bivanju doma.
Ni treba prehoditi veliko kilometrov. Pomembnejša je rednost. Ista pot, znani obrazi, pozdrav sosedu, pogled na vrtove in drevesa. Sčasoma ti drobni prizori ustvarijo občutek pripadnosti prostoru. Osamljenost se pogosto zmanjša že zato, ker človek ni ves dan zaprt med štirimi stenami.
3. Vsak dan en stik z drugo osebo
Po upokojitvi se hitro pokaže, koliko pogovorov je nekoč prišlo samih od sebe. V službi so bili sodelavci, mimogrede izrečeni stavki, skupna kosila, kratke šale in pritoževanje nad vsakdanjimi težavami. Doma tega ni več, če odnose prepustimo naključju.
Zato je koristno vsak dan navezati stik z vsaj eno osebo. Lahko je telefonski klic, kratko sporočilo, obisk soseda, pozdrav znancu na sprehodu ali dogovor za kavo. Namen ni, da bi vsak pogovor postal globok. Pomembno je vzdrževanje niti. Odnosi se ne ohranjajo samo z velikimi srečanji, temveč z majhnimi znaki pozornosti.
Praznino najbolje zapolnijo ponavljajoče se obveznosti
Svoboda brez dogovorov lahko čez čas izgubi okus. Človek potrebuje nekaj, kar ga pričaka v koledarju. Tedenska obveznost, četudi majhna, dnevu doda pričakovanje. To je lahko pevski zbor, telovadba, bralni krožek, vrtnarsko društvo, prostovoljstvo, tečaj jezika, plavanje ali redno srečanje s prijatelji.
4. Skupina enkrat na teden prinese občutek pripadnosti
Prvi obisk skupine je lahko neroden. Novi obrazi, občutek tujosti, vprašanje, ali spadamo tja. Toda pripadnost redko nastane takoj. Nastane s ponavljanjem. Teden za tednom isti prostor, isti ljudje, iste male šale in isti ritem. Po nekaj srečanjih ne gre več samo za dejavnost, temveč za družbo.
Za upokojence je to izredno pomembno. Skupina človeku ne daje le urnika, temveč tudi občutek, da ga nekdo opazi, če ga ni. To je ena najmočnejših oblik varnosti v poznejših letih.
5. Vsak dan nekaj ustvariti
Delo je desetletja ustvarjalo občutek koristnosti. Po upokojitvi se lahko pojavi tiho vprašanje, kaj človek še prispeva. Odgovor ni nujno velik projekt. Dovolj je, da vsak dan nekaj nastane iz naših rok, misli ali izkušenj.
To je lahko kosilo, urejena greda, popravljena polica, zapisan spomin, fotografija, šopek, pletenje, pospravljena omara ali domača marmelada. Ustvarjanje ni pomembno zaradi pohvale, temveč zaradi občutka, da dan ni samo minil. Nekaj je ostalo za nami.
6. Ena nova stvar na dan ohranja radovednost
Možgani potrebujejo izziv tudi po koncu delovne dobe. Učenje ne pomeni sedenja v šolskih klopeh. Lahko gre za novo besedo, kratek članek, dokumentarec, recept, uporabo telefona, zgodovinsko zanimivost ali praktičen nasvet za vrt.
Majhno učenje ima zanimiv učinek. Dan se ne zlije z drugimi dnevi, ker vanj vstopi nova informacija. Pogovori postanejo lažji, radovednost pa prepreči občutek, da se življenje samo ponavlja.
Telo potrebuje red, duša pa pogovor
Po upokojitvi se lahko človek manj giblje, ne da bi to takoj opazil. Ni več poti do službe, stopnic v pisarni, opravkov med odmorom. Zato je treba gibanje zavestno vrniti v dan.
7. Trideset minut gibanja naredi razliko
Gibanje ni nujno šport v klasičnem smislu. Lahko je hoja, raztezanje, lažje vaje z utežmi, delo na vrtu, kolesarjenje ali plavanje. Pomembno je, da telo vsak dan dobi signal, da je še vedno v uporabi.
Redna telesna dejavnost pomaga pri spanju, razpoloženju, ravnotežju, moči in občutku samostojnosti. Starejši ljudje pogosto ne potrebujejo zahtevnih programov, temveč varno, ponovljivo in prijetno rutino. Najboljša vadba je tista, ki se je človek ne bo naveličal po treh dneh.
8. Pravi pogovor je več vreden od hrupa v ozadju
Televizija in radio lahko zmanjšata občutek tišine, ne moreta pa nadomestiti pogovora. Pravi pogovor pomeni, da nekoga poslušamo, odgovorimo, nekaj povemo in dobimo občutek, da smo bili slišani. Ni treba, da traja dolgo. Včasih deset minut zbrano izrečenih besed naredi več kot celo popoldne pasivnega poslušanja.
Tak pogovor se lahko zgodi z zakoncem, otrokom, prijateljem, sosedom ali znancem na tržnici. Pomembno je, da ne ostane vse pri vremenu in cenah. Včasih pomaga že preprosto vprašanje, kako se nekdo zares počuti.
Smisel se gradi z načrtom, ne samo z razvedrilom
Prosti čas je lep, vendar sam po sebi ne zagotavlja smisla. Človek potrebuje občutek premika. Zato so projekti po upokojitvi dragoceni.
9. Seznam projektov da prihodnosti smer
Seznam projektov ni enak seznamu opravil. Opravila pritiskajo, projekti vabijo. Na njem so lahko stvari, ki niso nujne, a dajejo zadovoljstvo: urediti družinski album, prebarvati klop, napisati spomine, zasaditi sadovnjak, naučiti se nove jedi, obnoviti star kos pohištva ali obiskati kraje iz mladosti.
Projekt ima prednost, ker traja. Človeka spremlja več dni ali tednov, zato dan ne visi v prazno. Napredek je lahko majhen, a občutek premika ostane.
10. Večerna hvaležnost zapre dan z drugačnim tonom
Zvečer se misli rade vrnejo k temu, kar manjka. Kdo ni poklical, kaj boli, kaj ni uspelo, česa ni več. Zato je koristno dan zavestno zapreti z mislijo na tri stvari, ki so bile dobre. Morda topel čaj, kratek pogovor, sonce na vrtu, urejena omara ali občutek po sprehodu.
Hvaležnost ni prisilna veselost. Ni zanikanje težav. Je vaja pozornosti, s katero dnevu priznamo, da je imel tudi svetle trenutke. Pri osamljenosti je to pomembno, ker preprečuje, da bi težek občutek prekril vse drugo.
Upokojitev potrebuje nov dogovor s samim seboj
Upokojitev ni konec uporabnosti, družabnosti ali osebnega razvoja. Je obdobje, ki zahteva nov dogovor s časom. Nekdanji ritem je odšel, zato ga je treba nadomestiti z drugačnim, bolj osebnim. Najbolje delujejo navade, ki niso pretirano zahtevne in jih je mogoče ponavljati tudi v dneh, ko volje ni veliko.
Vstajanje ob isti uri, jutranji sprehod, vsakodnevni stik z drugo osebo, tedenska skupina, ustvarjanje, učenje, gibanje, pravi pogovor, seznam projektov in večerna hvaležnost niso čarobna rešitev. So pa trdna mreža, ki ujame dan, preden zdrsne v praznino.
Najpomembnejše je začeti majhno. Ena navada je dovolj za prvi teden. Nato pride druga. Počasi se dan začne znova oblikovati. Ne po urniku nekdanje službe, temveč po meri človeka, ki ima še vedno veliko povedati, narediti in doživeti.
