Na ribarnici jo marsikdo spregleda. Ni gladka, srebrna in elegantna, kakor brancin ali orada. Riba kokot, ponekod znana tudi kot lastavica, ima veliko glavo, bodice, nenavadne prsne plavuti in videz, zaradi katerega se zdi, da je prišla iz povsem drugega sveta. A prav ta posebnost jo dela eno najbolj zanimivih rib Jadrana.
Kokot ni samo riba za radovedne poglede. Med poznavalci velja za odlično belo ribo, z mesom, ki je čvrsto, nemastno in polnega okusa. Kuharji jo cenijo v brudetih, ribjih juhah, večje primerke pa pripravijo tudi na gradelah ali v pečici. Njena zunanjost morda deluje grobo, toda v kuhinji pokaže povsem drugo stran.
Riba z veliko glavo, bodicami in plavuti, ki spominjajo na krila
Kokota najlažje prepoznamo po veliki, koščeni glavi, prekriti z bodicami, ter po telesu, ki se proti repu precej zoži. Barva je najpogosteje rdečkasta ali rožnata, trebuh pa svetlejši, skoraj belkast. Najbolj izrazit del so velike prsne plavuti, ki se ob razprtem položaju pokažejo v lepezasti obliki. Pri nekaterih vrstah so robovi prsnih plavuti izrazito modrikasti, kar je ena najlepših podrobnosti te ribe.
Na prvi pogled deluje okorno, a to je varljiv vtis. Kokot je riba morskega dna, prilagojena življenju na pesku, mulju in drobnem kamenju. Tam ne potrebuje hitrosti odprtega morja, ampak natančnost, občutek in sposobnost, da iz dna izvabi plen.
“Prsti” niso okras
Najbolj nenavadna lastnost kokota so tri proste tipalke prsnih plavuti, ki delujejo kot nekakšni prsti. Z njimi se riba opira na morsko dno, se počasi premika in hkrati preiskuje pesek ali mulj. Pri vrsti Chelidonichthys lucerna ti trije izolirani žarki prsne plavuti delujejo kot noge in pomagajo pri iskanju hrane na mehkem dnu.
Kokot plena ne išče samo z očmi. Po dnu dobesedno tipa. Hrani se z manjšimi ribami, raki, mehkužci, črvi in drugimi živalmi, ki živijo ob morskem dnu. Velika glava, močne plavuti in sploščen spodnji del telesa niso čudna igra narave, ampak uporabno orodje.
Riba, ki se zna oglasiti
Kokot ima še eno posebnost. S pomočjo plavalnega mehurja lahko proizvaja zvoke, predvsem kadar je vznemirjen, ogrožen ali ujet. Zaradi tega so ga ribiči od nekdaj doživljali kot nekoliko nenavadno ribo, skoraj osebnost med ulovom. V morju običajno živi na peščenem, muljastem ali gramoznem dnu, v globinah od obalnih pasov do več sto metrov, pri čemer FishBase za vrsto navaja tudi pojavljanje na peščenem in muljastem dnu ter prehrano z ribami, raki in mehkužci.
V kuhinji je skromna riba z velikim učinkom
Meso kokota je belo, čvrsto, nemastno in prijetno sladkasto. Ker nima pretirano veliko drobnih kosti, je zelo hvaležen za ribje juhe in brudete. Prav v brudetu pride do izraza njegova najmočnejša lastnost: iz kosti, glave in mesa spusti globok, morski okus, ki jedi da polnost.
Manjše primerke je pametno uporabiti za juho ali omako, večje pa speči. Na gradelah potrebuje zmerno vročino in nekaj potrpežljivosti, v pečici pa se lepo ujame z oljčnim oljem, česnom, peteršiljem, limono in krompirjem. Pretiravanje z začimbami ni potrebno, ker bi hitro prekrilo njegov nežen okus.
Jadranska posebnost, ki si zasluži več pozornosti
Riba kokot ni riba za tiste, ki kupujejo samo z očmi. Njena lepota je drugačna: skriva se v krilih, modrikastih robovih, nenavadnih »prstih« in sposobnosti, da po morskem dnu išče hrano skoraj kakor majhna morska žival na nogah.
Na krožniku pa predsodek hitro izgine. Tisti, ki jo poznajo, vedo, da je kokot ena najboljših rib za prave morske jedi, posebej za brudet in juho. Ni najbolj slavna, ni vedno najdražja in ni najbolj elegantna. Prav zato je toliko bolj zanimiva. V sebi združuje zgodbo morja, ribiško tradicijo in okus, ki ga ni treba popravljati z veliko dodatki.
