Perilo na vrvi sredi zime, zamrznjene rjuhe in oblačila, ki so se sušila ob peči. Takšni prizori so bili nekoč povsem običajni v številnih slovenskih gospodinjstvih. Preden so sušilni stroji postali del vsakdana, so ljudje uporabljali preproste načine sušenja, nekateri pa so presenetljivo uporabni še danes.
Ena najbolj zanimivih starih navad je bilo obešanje perila na prostem tudi pri temperaturah pod ničlo. Čeprav je perilo sprva zmrznilo in postalo trdo, se je lahko v ustreznih razmerah postopoma sušilo. Pri tem pomaga naravni pojav, imenovan sublimacija.
Perilo je zunaj zmrznilo, a se je lahko kljub temu sušilo
Starejše generacije se morda še spominjajo rjuh, ki so pozimi visele na vrvi in bile tako trde, da so skoraj stale pokonci.
Na prvi pogled se zdi nenavadno, da bi se mokro perilo lahko sušilo pri temperaturah pod lediščem. Toda voda, ki v tkanini zmrzne, lahko v določenih razmerah prehaja neposredno iz ledu v vodno paro. Temu pravimo sublimacija.
Takšno sušenje je počasnejše kot ob toplem poletnem dnevu. Najbolje lahko deluje v hladnem, suhem in nekoliko vetrovnem vremenu.
Če je zunaj zelo vlažno, megleno ali sneži, pa se perilo lahko suši izjemno počasi ali sploh ne.
Zamrznjenih oblačil ni dobro na silo upogibati, saj so lahko vlakna in šivi bolj občutljivi. Bolje je počakati, da se odtalijo.

Oblačila so sušili ob peči, vendar ne neposredno na njej
V hišah, kjer so ogrevali predvsem kuhinjo ali dnevni prostor, so perilo pogosto sušili na lesenih stojalih, vrveh ali drugih pripravah v bližini peči.
Topel zrak je pospešil izhlapevanje vode iz tkanin. Včasih so za sušenje izkoristili tudi prostor nad ogrevanim delom hiše, kjer je bil zrak toplejši.
Vendar takšno sušenje ni bilo brez slabosti. Večja količina mokrega perila je v prostor sproščala vlago, ki se je lahko nabirala na hladnih stenah in oknih.
Tudi danes velja, da oblačil ne smemo polagati neposredno na vroče peči ali druge grelne naprave, saj lahko to predstavlja nevarnost požara.
Pomembna je bila tudi razdalja med oblačili
Pri sušenju so bile pogosto najbolj uporabne prav preproste navade.
Perilo so razporedili tako, da je med posameznimi kosi ostalo dovolj prostora za kroženje zraka. Rjuhe in večje kose blaga so razprli, namesto da bi jih pustili zložene v več plasti.
To je še danes eden najučinkovitejših načinov, kako skrajšati sušenje brez dodatne porabe elektrike.
Če na stojalo natlačimo preveč oblačil, se vlaga dlje zadržuje med tkaninami. Posledica je počasnejše sušenje, včasih pa tudi neprijeten vonj.
Zakaj je bilo pozimi pomembno prezračevanje?
Nekoč so se ljudje pri sušenju precej zanašali na vreme, toploto peči in gibanje zraka.
Danes vemo, da je pri sušenju v stanovanju posebej pomembno odstranjevanje vlage. Že ena serija opranega perila lahko v prostor sprosti precej vode.
Če se ta vlaga ne odvaja, se lahko na hladnejših površinah začne nabirati kondenz, kar ustvarja ugodne razmere za nastanek plesni.
Zato je pri sušenju v notranjih prostorih priporočljivo krajše, učinkovito prezračevanje. Pomaga lahko tudi razvlaževalnik zraka, predvsem v manjših ali slabo prezračevanih stanovanjih.
Stojalo je najbolje postaviti v prostor, kjer zrak lahko kroži, ne pa tik ob hladno zunanjo steno.
Katere stare navade se splača ohraniti?
Sušenje perila na prostem tudi pozimi je še vedno lahko uporabno, če je vreme dovolj suho. Predvsem pa lahko veliko pridobimo z dobrim ožemanjem, razporejanjem oblačil in izkoriščanjem naravnega gibanja zraka.
Če imate balkon ali pokrito teraso, lahko perilo ob primernem vremenu vsaj delno posušite zunaj, nato pa sušenje dokončate v notranjosti.
Pri tem je treba upoštevati, da zamrznjeno perilo ni nujno tudi suho. Ko se odtali, je lahko še vedno precej vlažno.
Naslednjič, ko boste pozimi obešali perilo, zato najprej poglejte vremensko napoved. Suh, nekoliko vetroven dan je lahko za sušenje koristnejši od toplejšega, a zelo vlažnega dneva.
