Na poti proti Jadranu se Slovenci pogosto razdelimo po avtomobilih, kombijih in avtodomih, a na koncu presenetljivo hitro končamo na istih mestih. Nekdo prisega na kavo pred mejo, drugi na sendvič iz hladilne torbe, tretji na točno določeno bencinsko črpalko, kjer se “vedno malo ustavimo”. Pot na morje zato ni samo premik od doma do plaže. Je skoraj obred, v katerem imajo postanki, navade in majhne družinske taktike enako pomembno vlogo kot cilj.
Marsikdo bi težko priznal, da se vsako leto odpravi drugače. V resnici se scenarij pogosto ponovi z neverjetno natančnostjo. Prtljaga je pripravljena večer prej, hladilna torba je pri nogah, navigacija kaže prihod, ki se bo do Splita, Zadra, Krka ali Istre še večkrat spremenil, prva razprava pa se začne že po nekaj deset kilometrih. Ali se ustavimo zdaj ali še malo potegnemo?
Pot na morje ima svoje neuradne postaje
Slovenska pot proti Hrvaški ima zemljevid, ki ga ni v nobeni navigaciji. Na njem niso označene samo cestnine, tuneli in izvozi, temveč tudi kraji, kjer se odpre termovka, poje prvi rogljiček, kupi plastenka vode ali preveri, ali so vsi dokumenti še vedno v predalu pred sovoznikom.
Za nekatere je prvi pravi postanek že pred mejo. Tam popijemo kavo, otroci gredo na stranišče, vozniki pa še zadnjič pogledajo stanje prometa. Drugi prisegajo, da je treba čez mejo čim prej, šele potem pride čas za oddih. Tretji imajo v glavi natančno izbrano bencinsko črpalko na hrvaški strani, ker je tam “vedno dovolj prostora” ali ker se jim zdi, da je od tam naprej dopust že zares bližje.
Takšni postanki niso naključni. Ljudje jih ponavljajo, ker jim dajejo občutek nadzora. Gneča, vročina, kolone pred cestninskimi postajami, nepredvidljivo vreme in utrujenost otrok so lažje prebavljivi, če ima pot svoj ritem. Prvi postanek za kavo, drugi za gorivo, tretji za malico. Vmes pa tisto znano vprašanje: “Koliko je še?”
Sendvič iz hladilne torbe ima še vedno posebno moč
Čeprav so ob avtocestah restavracije, trgovine in pekarne, slovenski avto na poti na morje pogosto ostaja majhna premična kuhinja. V njem so sendviči, narezano sadje, voda, sok, kakšna čokolada, včasih tudi paradižnik, paprika in kruh, ki ga je nekdo zjutraj odrezal »za vsak primer«.
To ni samo varčevanje. Hrana iz hladilne torbe ima na poti poseben status. Je praktična, domača in takoj pri roki. Voznik ne izgublja časa, sopotniki ne izbirajo predolgo, otroci pa dobijo nekaj znanega še preden postanejo nemirni. Sendvič na parkirišču ob avtocesti morda ni kulinarični presežek, a ima nekaj, česar restavracija ne more ponuditi: občutek, da se dopust začenja po domače.
V tem je tudi del slovenske potovalne kulture. Na morje se ne gre povsem lahkotno, temveč pripravljeno. V prtljažniku ni samo kovček, temveč še pol stanovanja. Brisače za vsak primer, dodatni čevlji, zdravila, polnilec, podaljšek, vrečke, igrače, senčnik in nekaj hrane, ker človek nikoli ne ve.
Postanek ni samo počitek, je tudi pregled stanja
Vsak postanek ima svojo tiho logistiko. Voznik pogleda pnevmatike, nekdo preveri, ali je telefon še na polnilcu, drugi išče sončna očala, tretji odpira prtljažnik, ker je jopica seveda nekje čisto spodaj. Družina, ki je doma delovala organizirano, se na parkirišču pogosto spremeni v majhno ekspedicijo.
Najbolj zanimivo je, da se kljub vsem pripravam skoraj vedno kaj pozabi ali izgubi. Kapa je v drugi torbi, krema za sončenje je pod sedežem, očala so v vratih, denarnica pa na varnem mestu, ki ga nihče več ne najde. Na poti proti morju je to del folklore. Nihče ni zares presenečen, samo nekoliko glasnejši postane.
Kolone ustvarijo posebno psihologijo dopusta
Slovenci kolone sovražimo, a jih hkrati skoraj pričakujemo. Če jih ni, se zdi pot sumljivo lahka. Če so, se začne znani pogovor o tem, da bi morali kreniti prej, pozneje, ponoči ali dan pred vsemi drugimi. Vsako leto se obljuba ponovi, naslednje leto pa se avto spet znajde v podobnem prometnem vzorcu.
V koloni se pokaže značaj potovanja. Nekateri spremljajo prometne aplikacije in iščejo obvoze, drugi zaupajo občutku, tretji ostanejo na glavni poti, ker »saj se bo odprlo«. Najbolj izkušeni vedo, da se včasih bolj splača mirno sprejeti počasnejšo vožnjo kot tvegati stransko cesto, kjer se na koncu znajde polovica drugih voznikov z isto idejo.
Kolone imajo še eno nenavadno lastnost. Čeprav povzročajo slabo voljo, kasneje postanejo del zgodbe. Na plaži se hitro sliši, kdo je koliko stal, kje se je premikalo po polžje in kdo je našel »super obvoz«. Pot na morje se ne meri samo v kilometrih, temveč tudi v potrpljenju.
Iste navade zato niso nujno slabe
Morda se zdi, da Slovenci na poti na morje vsako leto ponavljamo iste napake. Preveč prtljage, premalo potrpljenja, isti postanki, isti sendviči, isti pogovori o prometu. A prav v teh ponovitvah je del čara. Pot ima svoj spomin. Otroci se je pozneje spomnijo po pesmih v avtu, po prvem pogledu na morje, po vročem asfaltu na postajališču in po tistem trenutku, ko nekdo reče, da se že voha borovce.
Morje se za Slovence ne začne šele ob prihodu v apartma ali kamp. Začne se na poti, pri prvem postanku, pri prvi kavi, pri prvem pogledu na registrske tablice, ki peljejo v isto smer. Vse skupaj je malo utrujajoče, malo predvidljivo in zelo naše.
Zato bodo tudi letos številni krenili z istimi načrti in končali pri istih navadah. Nekdo bo prisegal, da gre naslednjič res prej od doma. Nekdo bo spet pojedel sendvič še pred mejo. Nekdo bo na postajališču ugotovil, da je dopust že v polnem teku. In ravno zaradi tega bo pot na morje znova postala zgodba, ki jo poznamo, še preden se začne.
