Nekateri ljudje zjutraj odprejo oči brez posebnega napora, že zgodaj uredijo najtežje obveznosti in imajo občutek, da je dan njihov. Drugi zares zaživijo šele pozneje, proti večeru dobijo zagon, ponoči razmišljajo jasneje in ustvarjajo z več lahkote. O tem, ali je bolje biti jutranji tip ali nočna ptica, se veliko govori, pogosto tudi precej površno. Resnica je manj preprosta in precej bolj zanimiva.
Znanost o spanju kaže, da odgovor ni v strogi disciplini ali moralni vrednosti zgodnjega vstajanja. Ključ je drugje. Pomembnejše od tega, da vsi sledimo istemu urniku, je usklajenost med naravnim ritmom telesa in vsakodnevnimi obveznostmi. Prav tu se skriva razlog, zakaj nekdo ob šestih zjutraj deluje zbrano, drugi pa se takrat še vedno počuti, kot da ga je življenje ujelo nepripravljenega.
Telo ne deluje enako pri vseh ljudeh
Raziskave o cirkadianem ritmu, torej notranji 24 urni uri budnosti in spanja, kažejo, da imajo ljudje različno izražen kronotip. To je naravna nagnjenost telesa k temu, kdaj lažje zaspimo, kdaj se lažje zbudimo in kdaj smo najbolj miselno zbrani.
Na ta ritem vplivajo starost, geni, svetloba in navade. V otroštvu ljudje pogosto vstajajo prej, v najstniških letih se urnik pomakne bolj v pozne ure, v odraslosti se stanje navadno umiri, v starejših letih pa se zgodnje vstajanje pogosto znova okrepi. To pomeni, da ista oseba skozi življenje ne deluje nujno enako, čeprav osnovna nagnjenost pogosto ostaja podobna.
Geni imajo večjo vlogo, kot si mislimo
Strokovnjaki opozarjajo, da na spalne preference ne vpliva le rutina, ampak tudi biologija. Določene genske značilnosti lahko povečajo verjetnost, da se nekdo bolje znajde zjutraj ali zvečer. Zato ni smiselno vsake nočne ptice razglašati za neorganizirano osebo ali vsakega jutranjega tipa za vzor discipline. Del razlike je preprosto prirojen.
Zakaj urnik ni odvisen samo od volje?
Na kronotip močno vpliva tudi okolje. Jutranja naravna svetloba pomaga telesu, da se lažje prebudi. Večerna izpostavljenost zaslonom, močni umetni svetlobi in nerednemu urniku pa lahko ritem pomakne v poznejše ure. Prav zato nekdo, ki sicer ni izrazita nočna ptica, po obdobju poznega dela ali dolgem drsenju po telefonu zvečer hitro začne živeti skoraj nočni režim.
Ljudje v mestih so pogosto bolj izpostavljeni umetni svetlobi, kar lahko vpliva na izločanje melatonina, hormona, ki pomaga pri spanju. Tudi letni čas ni nepomemben. V temnejšem delu leta mnogi spijo nekoliko dlje, poleti pa se telo zaradi več dnevne svetlobe hitreje prebudi.
Ni vsak nespečnež tudi nočna ptica
To je pomembna razlika. Nekdo lahko ostaja buden dolgo v noč, ne zato, ker je to njegov naravni ritem, ampak zato, ker spi razdrobljeno ali ima težave z uspavanjem. Pri takem človeku ne govorimo nujno o kronotipu, ampak morda o motnji spanja ali neustreznih navadah.
Je eden od obeh tipov bolj zdrav?
Podatki kažejo, da imajo zgodnji vstajalci pogosto nekoliko boljše telesne in duševne izide. Po drugi strani so pri nočnih tipih in vmesnih tipih opazili določene prednosti pri spominu in večerni zbranosti. Težava nastane predvsem tedaj, ko je človek prisiljen živeti v nasprotju s svojim ritmom. Tak nesklad lahko pomeni manj spanja, več stresa in slabšo regeneracijo.
Prav pomanjkanje spanja je večji problem kot sama oznaka jutranji ali večerni tip. Dolgoročno lahko premalo spanja poveča tveganje za slabšo odpornost, presnovne težave, nihanje razpoloženja in upad miselne svežine. Zato znanost ne sprašuje več predvsem, ali je boljši en ali drug tip, ampak ali človek živi dovolj usklajeno s svojim telesom.
PREBERI ŠE: Kaj jesti pred spanjem? Dietetiki izpostavljajo teh 8 živil
Najboljši ritem je tisti, ki ga lahko vzdržujete
Najkoristnejši nasvet je preprost. Poskušajte spati ob približno istem času, načrtujte zahtevnejše naloge v delu dneva, ko ste najbolj budni, in ne skušajte na silo živeti po modelu, ki telesu očitno ne ustreza. Jutranji tip lahko največ stori zgodaj, nočna ptica pa bo v poznejših urah pogosto hitrejša, ustvarjalnejša in manj raztresena.
Idealna rešitev ni vedno mogoča, saj delo, družina in vsakodnevne obveznosti redko dovolijo popolno prilagoditev. Kljub temu poznavanje lastnega ritma pomaga. Človek, ki razume, kdaj ima največ energije, lažje razporedi delo, gibanje, obroke in počitek. Prav to pogosto odloča o tem, ali bo dan deloval obvladljiv ali izčrpavajoč.
Na koncu ni zmagovalca med jutranjimi tipi in nočnimi pticami. Zmagovalna je predvsem usklajenost. Telo ima svoj jezik, znanost pa vse bolj potrjuje, da ga je pametno poslušati.
