Slovenščina ima besede, ki jih izgovorimo skoraj brez premisleka, in besede, ob katerih se jezik ustavi že po prvih zlogih. Med slednje sodita tudi dve izjemno dolgi slovenski besedi, ki se pogosto znajdeta v pogovorih o jezikovnih rekordih. Prva je bolj znana, druga pa precej bolj strokovna in za večino govorcev skoraj neprepoznavna.
Če bi morali na hitro odgovoriti, katera je najdaljša slovenska beseda, bi marsikdo pomislil na kakšen medicinski izraz, kemično spojino ali na duhovito sestavljeno besedo iz šolskih klopi. V resnici je odgovor odvisen od tega, kje besedo iščemo.
V splošnih slovarjih knjižnega jezika na portalu Fran je najdaljša znana beseda dialektičnomaterialističen, ki ima 26 črk. V terminoloških slovarjih pa najdemo še daljši strokovni izraz, bisbenziltetrahidroizokinolinski, ki ima 31 črk. To razliko pojasnjuje Jezikovna svetovalnica ZRC SAZU, ki navaja prav ta dva primera.
Prva rekorderka je dialektičnomaterialističen
Beseda dialektičnomaterialističen je pridevnik. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je razložena kot nekaj, kar se nanaša na dialektični materializem, na primer dialektičnomaterialistični pogled na življenje.
Na prvi pogled deluje skoraj neverjetno, da ima slovenska najdaljša splošno slovarska beseda 26 črk. Marsikdo bi pričakoval daljši rekord, saj slovenščina dobro prenaša tvorjenje dolgih besed. Toda pri slovarjih je pomembno, da ne štejemo poljubnih zloženk, šaljivih tvorjenk ali izrazov, ki jih nekdo sestavi samo zato, da bi podrl rekord. Upoštevamo besede, ki so dejansko zajete v slovarskih virih.
Beseda iz zgodovine idej
Dialektični materializem je filozofski pojem, povezan predvsem z marksistično mislijo. Zato beseda ne spada med tiste, ki bi jih uporabljali vsak dan. Težko si predstavljamo, da bi jo kdo izgovoril pri zajtrku, med nakupom ali na družinskem kosilu. Bolj verjetno jo bomo srečali v zgodovinskem, filozofskem, političnem ali šolskem kontekstu.
Prav to daje besedi poseben značaj. Ni dolga zato, ker bi hotela biti zabavna. Dolga je zato, ker združuje več pomenov v en pridevnik. V njej se skrivata »dialektično« in »materialistično«, skupaj pa tvorita izraz, ki je bil v določenem zgodovinskem in idejnem okolju povsem uporaben.
Druga je še daljša, a je ne boste slišali na ulici
Če pogledamo tudi terminološke slovarje, se pojavi še daljša beseda: bisbenziltetrahidroizokinolinski. Ima 31 črk in prihaja iz Farmacevtskega slovarja. ZRC SAZU jo navaja kot primer besede, ki je daljša od najdaljše besede iz splošnih slovarjev knjižnega jezika na Franu.
Ta beseda je za večino ljudi precej manj prijazna. Ne samo zaradi dolžine, temveč zaradi strokovnega ozadja. Gre za izraz, ki sodi v farmacijo oziroma kemijsko terminologijo. Takšne besede niso namenjene vsakdanjemu pogovoru, temveč natančnemu poimenovanju v stroki.
Strokovni izrazi imajo drugačna pravila
Pri strokovnih besedah dolžina ni presenečenje. Kemija, farmacija, medicina in biologija pogosto potrebujejo zelo natančna poimenovanja. Takšni izrazi so sestavljeni iz delov, ki opisujejo zgradbo snovi, skupine spojin ali posebnosti molekul. Zato so dolgi, a v svojem okolju niso naključni.
Za bralca, ki se z znanostjo ne ukvarja, je takšna beseda predvsem jezikovna zanimivost. Za strokovnjaka pa je lahko natančno orodje. V tem je lepota jezika: ista beseda je lahko za nekoga skoraj neizgovorljiva uganka, za drugega pa natančen opis.
Najdaljša beseda ni vedno najbolj uporabna
Pri dolgih besedah hitro nastane tekmovanje. Koliko črk ima? Jo znamo izgovoriti brez napake? Ali je res slovenska? Je v slovarju? Je strokovna? Je sestavljena umetno? Prav zato je pomembno ločiti različne kategorije.
Če govorimo o splošnih slovarjih knjižnega jezika, je odgovor dialektičnomaterialističen. Če dovolimo tudi terminološke slovarje, pride v ospredje bisbenziltetrahidroizokinolinski. Če bi dovolili poljubno sestavljanje besed, pa bi lahko kdo ustvaril še daljšo tvorjenko, vendar bi to imelo manjšo jezikovno vrednost.
Jezikovni rekord ima smisel samo z jasnim pravilom
Vprašanje najdaljše besede je podobno vprašanju najvišje gore. Najprej moramo vedeti, kaj merimo. Štejemo črke ali glasove? Upoštevamo naglase? Upoštevamo samo knjižni jezik ali tudi terminologijo? Dovolimo pregibane oblike ali samo osnovne slovarske oblike?
Zato je najbolj pošten odgovor tak: Slovenščina ima več najdaljših besed, odvisno od merila. Med splošnimi slovarskimi besedami je najbolj znana rekorderka dialektičnomaterialističen. Med terminološkimi primeri pa jo prehiti bisbenziltetrahidroizokinolinski.
Zakaj nas take besede tako privlačijo?
Dolgi izrazi imajo poseben učinek. Delujejo kot mali jezikovni izziv. Preverjajo našo pozornost, spomin in izgovorjavo. Hkrati nas spomnijo, da slovenščina ni samo jezik vsakdanjih naročil, družinskih pogovorov in kratkih sporočil, temveč tudi jezik filozofije, znanosti, slovarjev in terminologije.
Za širše občinstvo je zanimivo tudi to, da najdaljša beseda ni nekaj čustvenega, domačega ali narečnega, temveč precej učeno zveneč pridevnik. Druga najdaljša pa se sliši skoraj kot formula, čeprav je še vedno slovenska beseda v slovarskem okolju.
Poskusite ju prebrati na glas
Dialektičnomaterialističen je še nekako obvladljiva, če jo razdelimo na smiselna dela.
Bisbenziltetrahidroizokinolinski je zahtevnejša, ker se opira na strokovne sestavine, ki jih povprečen govorec ne uporablja. Obe pa pokažeta, kako gibčen je slovenski besedotvorni sistem.
Dve besedi, dve plati slovenščine
Prva beseda pripada svetu idej, druga svetu znanosti. Ena nas pelje v filozofijo, druga v farmacijo. Ena je najdaljša v splošnih slovarjih knjižnega jezika, druga pokaže, da strokovna terminologija hitro preseže običajne dolžine.
Zato vprašanje najdaljše slovenske besede nima samo enega preprostega odgovora. Ima majhen zaplet, ki ga naredi bolj zanimivega. Če želite presenetiti družbo, lahko začnete z besedo dialektičnomaterialističen. Če želite dodati še drugo raven, omenite bisbenziltetrahidroizokinolinski. Verjetno ju marsikdo ne bo prebral brez zatikanja, a prav to je del zabave.
Slovenščina je polna kratkih, mehkih in vsakdanjih besed. A nekje v slovarjih živijo tudi dolgi izrazi, ki dokazujejo, da zna biti naš jezik zelo raztegljiv. Dve najdaljši besedi nista le rekord. Sta opomnik, da je slovenski jezik mnogo širši od tistega, kar uporabljamo vsak dan.
