Na tržnici ob morju se ista sadežna košara lahko sliši drugače kakor v notranjosti Hrvaške. Nekdo bo vprašal za marelice, drugi za barakokule, tretji bo uporabil še nekoliko drugačno različico in rekel arbakokule. V vseh primerih gre za isto sadje, za mehko, oranžno marelico, ki se na Jadranu pogosto pojavlja v pogovorih, marmeladah, pecivih in spominih na poletja pri sorodnikih.
Beseda barakokula je regionalni dalmatinski izraz za marelico. Ni standardno hrvaško poimenovanje, saj je v knjižnem jeziku običajna beseda marelica. A prav takšni izrazi dajejo prostoru značaj. Sadje ni več samo sadež, ampak del lokalnega govora, navad in domače kuhinje.
Beseda, ki sadje prestavi na obalo
Dalmatinski izrazi imajo posebno moč. Pogosto so mehkejši, bolj zveneči in hitro ustvarijo občutek kraja. Barakokula zveni drugače od marelice. V njej je nekaj starega, hišnega, skoraj dvoriščnega. Spomni na kamnite ulice, poletno vročino, drevo ob zidu in plodove, ki jih je treba pojesti ravno pravi dan, preden postanejo premehki.
Takšna narečna imena niso samo jezikovna zanimivost. Povedo, kako tesno je hrana povezana z vsakdanom. V različnih delih Hrvaške se za isto sadje uporabljajo različna poimenovanja, zato obiskovalec v Dalmaciji hitro ugotovi, da ga lahko že ena beseda postavi bližje domačinom.
Marelica, barakokula in arbakokula
Standardni hrvaški izraz je marelica, v Dalmaciji in na otokih pa se ponekod sliši barakokula ali arbakokula. Razlike so lahko od kraja do kraja, tudi od družine do družine. Nekdo bo izraz poznal iz otroštva, drugi iz recepta za marmelado, tretji iz pogovora na tržnici.
Marelica je sama po sebi zelo poletno sadje. Hitro dozori, hitro se poškoduje in ne mara dolgega čakanja. Prav zato je v domači kuhinji tako cenjena. Iz nje nastanejo marmelade, kompoti, peciva, cmoki, sokovi in preproste sladice, pri katerih je pomembno predvsem to, da je sadež dovolj zrel in aromatičen.
Majhno ime z veliko zgodbe
Barakokula je lep opomnik, da se jezik ne skriva samo v knjigah, temveč tudi v košarah sadja. Ena beseda lahko razkrije pokrajino, navado in okus. Marelica ostane marelica, a v dalmatinskem imenu dobi še nekaj več topline.
Prav zato so takšni izrazi zanimivi tudi za bralce zunaj Dalmacije. Ne gre le za prevod, ampak za droben stik z lokalnim življenjem. Naslednjič, ko boste ob morju slišali besedo barakokula, boste vedeli, da nekdo govori o marelici. Morda pa tudi o poletju, ki se ga najlažje zapomni po vonju zrelega sadja.
