Pot na Trdinov vrh ni spektakularna zaradi pogleda. Vrh, ujet v zeleno tišino gozdov, ne ponuja razgleda, kakršnega si pohodnik običajno obeta na 1178 metrih nadmorske višine. A tisti, ki ga obiščejo, ne pridejo le zaradi panorame. Pritegne jih nekaj drugega – nenavadna mešanica zgodovine, skrivnostne simbolike, spokojne narave in tihe meje, ki je hkrati fizična, duhovna in politična.
Gorjanci skrivajo nekaj neizrečenega, nekaj, kar v obiskovalcu sproži refleksijo. Trdinov vrh, poimenovan po pisatelju Janezu Trdini, ki je rad zahajal v te kraje in o njih pisal z neizmernim spoštovanjem, je mesto, kjer se stikata svetova. Slovenski in hrvaški, stari in novi, tihi in tehnološki.
Pot, ki se začne med bukvami
Vzpon na Trdinov vrh je dostopen z več strani, a najpogosteje se pohodniki nanj podajo iz Gabrja, iz smeri Planine ali pa iz Bele cerkve pri Šentjerneju. Pot ni tehnično zahtevna, saj jo zmore vsakdo z vsaj osnovno kondicijo. Višinska razlika ni neznosna, tla so večinoma mehka, prekrita z listjem, poti pa označene dovolj dobro, da tudi manj izkušen pohodnik najde pot do vrha.
Med hojo po bukovih in smrekovih gozdovih se človek zave, kako gosto je to pogorje prepleteno z miti in ljudskimi pripovedmi. Prav Trdina je o Gorjancih pisal kot o svetu čudežnega in skrivnostnega. Mnoge poti, ki vodijo na vrh, se izogibajo asfaltu in se raje izgubijo v koreninah in kamenju, kjer vsak korak spomni na stari svet, v katerem je bila narava edini tempelj.
Na vrhu: oddajniki, cerkve in simbolni rob
Trdinov vrh je nenavaden tudi zato, ker stoji neposredno ob slovensko-hrvaški meji. Hrvaška stran vrha mu pravi Sveta Gera oziroma po slovensko Sveta Jera. V preteklosti je vrh dobil močno duhovno vlogo – zgradili so dve cerkvi. Prva, starejša cerkev Svete Jere, je danes v ruševinah. Le še zidovi pričajo o nekdanji posvečenosti prostora, ki so ga domačini stoletja uporabljali kot romarsko točko. Druga cerkev, kapela Svetega Ilije, stoji na hrvaški strani in je ohranjena v nekoliko boljši obliki, predvsem zaradi nadstreška, ki ji podaljšuje obstoj.
Kljub temu da sta cerkvi zdaj predvsem arheološka zanimivost, je njuna prisotnost več kot zgolj zgodovinska. Hoditi mimo njunih zidov pomeni hoditi mimo nevidnih sledi nekega časa, ko je bil vrh bolj povezan z ljudmi kot danes.
Nedaleč stran stoji ogromen kompleks oddajnikov, ki s svojo hladno, tehnično prisotnostjo opominjajo, da tudi najbolj skrite točke narave niso več izven dosega sodobne civilizacije. Kovinske antene in objekti presegajo trepet dreves in tvorijo zanimiv kontrast naravi. S svojo masivnostjo hkrati motijo in fascinirajo. Kljub njihovi prisotnosti obiskovalci pogosto najdejo kotiček, kjer se lahko v miru usedejo, morda napišejo kaj v vpisno knjigo ali pa si pritisnejo žig v planinsko knjižico.
Kraj, kjer se zdi, da čas zastane
Ena izmed bolj subtilnih značilnosti Trdinovega vrha je njegov utrip. Ne slišijo se avtomobili, ni prometa, ni mestnega vrveža. Tudi množičnega pohodništva, kakršnemu smo priča na Veliki planini, na Kredarici ali Šmarni gori, tukaj ni. To ni gorski vrh za “like” na Instagramu. Je bolj kotiček za premislek, za odklop, za stik s seboj. Šumenje dreves, mehki koraki na listju, oddaljeni hrup vetra med antenami – vse to ustvari občutek, da ste nekje, kjer ne obstaja potreba po hitenju.
Čeprav razgled z vrha ni odprt kot s kakšnega alpskega razglednika, se v jasnem vremenu vseeno pokažejo obrisi Julijskih Alp, Kamniško-Savinjskih gora in dolin, ki se kot v starih zemljevidih razprostirajo v daljavi. Občutek širine je morda bolj miselni kot fizični, a prav to daje vrhu poseben pečat.
Nasvet pohodnikom
Trdinov vrh je primeren za obisk vse leto, a najbolj očara spomladi in jeseni, ko gozd zažari v barvah. Pozimi zna biti pot poledena, v poletni vročini pa je prijetno hladna zaradi goste sence. Na pot se velja odpraviti z ustrezno obutvijo, saj znajo biti gozdne poti spolzke.
Hrane in pijače na vrhu ni, zato je treba vse potrebno prinesti s seboj. Dobro je tudi vedeti, da se nahajate tik ob meji, zato ni presenetljivo, če srečate pohodnike iz obeh držav. Meja je odprta, a je v nekaterih delih označena z opozorili in ograjami. Za vsak primer imejte pri sebi osebni dokument.
Trdinov duh še vedno hodi po teh gozdovih
Janez Trdina je v 19. stoletju hodil po teh poteh in o njih pisal z natančnostjo, ki razkriva njegovo občudovanje do narave in ljudi. Bil je eden prvih, ki je v Gorjancih videl nekaj več kot le hribovje. V njegovih spisih je to območje živo, mistično in polno notranjih pomenov. Trdinov vrh, čeprav danes tehnično urejen in geografsko bolj določen, še vedno nosi njegov duh. Ni treba, da ga iščemo v besedah – dovolj je, da prisluhnemo naravi.
