Kuhana šunka je ena tistih jedi, pri kateri se zdi, da je vse preprosto. Lonec, voda, nekaj časa in potrpljenje. Prav tam pa se pogosto zaplete. Nekdo jo kuha predolgo, drugi jo prereže prezgodaj, tretji jo pusti na premočnem ognju in nato ugotovi, da ni več sočna, ampak zbita in suha. Osnovno pravilo, da šunko kuhamo približno eno uro na kilogram njene teže, ostaja dober orientir, vendar samo po sebi še ne zagotovi najboljšega rezultata.
Dobra šunka ni stvar naglice. Potrebuje miren ogenj, dovolj vode in nekaj občutka za pravi trenutek. Prav zaradi tega mnogi izkušeni kuharji poudarjajo, da je pomemben celoten postopek, ne le številka na uri. Okus, mehkoba in rezina, ki se lepo nareže, so odvisni od več podrobnosti, ki jih pri praznični pripravi marsikdo spregleda.
Osnovno pravilo, ki rešuje največ dilem
Pri kuhanju šunke si je najlažje pomagati s preprostim izračunom. Če ima šunka dva kilograma, jo kuhamo približno dve uri. Če tehta tri kilograme, računamo tri ure. To pravilo je uporabno predvsem zato, ker prepreči najpogostejšo napako, prekratko kuhanje debelejšega kosa.
Pomembno pa je, da voda ne vre divje. Šunka se veliko lepše skuha pri zmernem, mirnem brbotanju. Premočan ogenj ne pomaga, ampak lahko meso stisne in ga naredi manj sočnega. Lonec naj bo dovolj velik, da je kos lepo potopljen, voda pa naj ga v celoti prekrije.
Začetek v hladni vodi da bolj enakomeren rezultat
Veliko gospodinj začne pravilno že s tem, da šunko položi v hladno vodo in šele nato prižge ogenj. Tak pristop omogoči bolj enakomerno segrevanje, zato se meso kuha bolj mirno. Ob tem se okus ne izgublja tako hitro, tekstura pa ostane prijetnejša.
Nekateri v lonec dodajo še lovorjev list, nekaj poprovih zrn ali strok česna, vendar pri dobri šunki pogosto ni treba pretiravati. Dovolj je, da ostane v ospredju njen naravni okus. Soli večinoma ni treba dodajati, saj je šunka že sama po sebi dovolj slana.
Napake, zaradi katerih šunka ni takšna, kot bi morala biti
Največ škode naredi neučakanost. Marsikdo šunko vzame iz lonca takoj, ko je kuhana, jo prereže in se čudi, da sok steče po deski, rezina pa ni lepa. Veliko bolje je, da po kuhanju nekaj časa počiva. Še bolje pa je, da jo pustimo v vodi, v kateri se je kuhala, in se počasi ohlaja.
Tak počitek naredi veliko razliko. Meso se umiri, vlaga ostane v njem, rezanje je lepše, okus pa polnejši. Pri praznični mizi se prav ta podrobnost pogosto pokaže kot odločilna.
Tudi čas hlajenja šteje skoraj toliko kot čas kuhanja
Izkušene gospodinje pogosto svetujejo, da šunko po kuhanju pustimo v loncu še vsaj nekaj časa, lahko tudi do mlačnega stanja. S tem ne pridobimo le na sočnosti, ampak tudi na videzu. Rezine so lepše, meso se manj trga, celoten vtis pa je precej boljši.
Če jo nameravate postreči hladno, je tak način še posebej smiseln. Ohlajena v lastni tekočini ohrani več mehkobe in ostane prijetna tudi naslednji dan.
Prava priprava se začne že pred serviranjem
Šunka ni jed, ki bi jo bilo pametno obravnavati samo tehnično. Dobro pripravljena praznična miza potrebuje tudi nekaj premisleka o tem, kako jo boste narezali in ponudili. Debele rezine lahko prikrijejo nežnost mesa, pretanko narezane pa se hitro trgajo. Najlepši rezultat navadno da srednja debelina rezin, pri kateri pride do izraza tudi barva prereza.
Ob šunki se pogosto znajdejo hren, pirhi, kruh in potica, zato ni nepomembno, da ostane njen okus čist in uravnotežen. Prav zato pri kuhanju ni treba iskati spektakla. Boljši vtis naredi natančnost.
Manj posegov, več zanesljivega uspeha
Pri tej jedi največ pomeni občutek za mero. Dovolj časa, zmeren ogenj in počasno hlajenje pogosto prinesejo boljši rezultat od vseh dodatnih trikov. Šunka, ki je kuhana po pravilu ena ura na kilogram teže, ima dobro osnovo. Res dober praznični grižljaj pa nastane šele tedaj, ko ji namenimo še mir po kuhanju in nekaj spoštovanja do same sestavine.
Dobra šunka ostane v spominu po sočnosti
Praznične jedi imajo posebno težo prav zato, ker jih ne pripravljamo vsak teden. Šunka zato ni le kos mesa na krožniku, ampak del navade, družinskega okusa in spomina na praznično jutro. Ravno zato se splača držati preverjenega pravila in ga nadgraditi z nekaj kuhinjske potrpežljivosti.
Ena ura na kilogram teže je dober temelj. Najlepši rezultat pa prinese miren lonec, umirjeno kuhanje in dovolj dolg počitek. Takrat rezina ostane sočna, okus poln, praznična miza pa dobi tisto, kar od nje vsi pričakujejo.
