Kisana repa je bila nekoč ena najpomembnejših zimskih jedi v slovenskih gospodinjstvih. Na mizi se je znašla tudi večkrat na teden, pogosto s krompirjem, fižolom, žganci ali ocvirki. Danes jo še vedno poznamo, vendar jo marsikatera družina pripravi predvsem ob kolinah, za martinovo ali kot sestavino tradicionalnih jedi.
Glavni razlog za njeno nekdanjo priljubljenost je bil povsem praktičen. Repa je bila poceni, uspevala je na domačih njivah, s kisanjem pa so jo lahko ohranili za večji del zime. Hladilnikov in današnje ponudbe sveže zelenjave ni bilo, zato so bila živila, ki so zdržala več mesecev, izjemno dragocena.
S spremembami načina življenja se je spremenila tudi prehrana. Danes lahko zelenjavo kupujemo vse leto, za pripravo kosila imamo pogosto manj časa, tradicionalne jedi pa so v številnih gospodinjstvih izgubile nekdanjo vsakodnevno vlogo.
Nekoč so jo jedli tudi za zajtrk
Kisana repa ni bila nujno priloga mesnim jedem. V številnih kmečkih in delavskih gospodinjstvih je predstavljala pomemben del samostojnega obroka.
V digitalni zbirki Kamra, kjer so predstavljene tudi prehranske navade delavskih družin na Gorenjskem, je zapisano, da so bili žganci vsakdanja hrana še dolgo po drugi svetovni vojni. Pozimi sta jih pogosto spremljala kislo zelje in kisla repa, ki sta bila cenovno dostopna in ju je bilo mogoče dolgo hraniti.
Če so jedi dodali še nekaj ocvirkov, je bil obrok že precej bogatejši.
Podobno je bilo tudi v drugih slovenskih pokrajinah. Kisano repo so kuhali s krompirjem, fižolom ali različnimi kašami. Meso je bilo v številnih družinah manj pogosto na jedilniku kot danes, zato so morale biti vsakdanje jedi preproste in nasitne.
V nekaterih gospodinjstvih so kislo repo jedli celo za zajtrk, skupaj z ajdovimi žganci. Takšna prehrana je danes precej redka, nekoč pa je bila del običajnega delovnega dne.

Zakaj je bila prav repa tako pomembna?
Repa je bila primerna za pridelavo v slovenskem podnebju, poleg tega so jo lahko posejali tudi kot pozni pridelek.
Jeseni so jo pobrali, očistili, naribali in naložili v lesene čebre ali druge posode za kisanje. Dodali so sol, repo potlačili in jo pustili fermentirati.
Pri tem so mlečnokislinske bakterije sladkorje v zelenjavi spreminjale v mlečno kislino, ki je poskrbela za značilen kisel okus in prispevala k obstojnosti.
Za gospodinjstva je to pomenilo, da so imela doma pripravljeno zelenjavo tudi sredi zime, ko na vrtu ni bilo veliko svežega pridelka.
Kisana repa je bila tudi vir prehranskih vlaknin in nekaterih vitaminov. Njena prehranska vrednost je bila posebej pomembna v obdobjih, ko je bila izbira zelenjave precej manjša.
V preteklosti so ljudje za zimo pripravljali večje količine kisle repe in zelja. Danes takšne zaloge niso več nujne, saj lahko manjše količine kupimo sproti.
Vsaka slovenska pokrajina je imela svoje jedi iz repe
Kisana repa je postala del številnih regionalnih jedi, ki jih pripravljamo še danes.
V Prekmurju je najbolj znana bujta repa, tradicionalna jed iz kisle repe, prosene kaše in svinjskega mesa. Povezana je predvsem s kolinami, ko so gospodinjstva porabljala različne dele zaklanega prašiča.
Na Primorskem je repa pomembna sestavina jote, ki jo običajno pripravljajo tudi s fižolom in krompirjem. Na Vipavskem pa poznajo posebno repo tropinko, ki jo tradicionalno kisajo z vinskimi tropinami.
Drugod po Sloveniji so repo pogosto kuhali s krompirjem, jo zabelili z ocvirki ali postregli skupaj z žganci.
Prav regionalne razlike kažejo, kako pomembno mesto je imela ta zelenjava v slovenski prehrani. Iz podobnih sestavin so nastajale različne jedi, odvisno od krajevnih navad in tega, kaj so imeli ljudje na voljo.
Kaj se je spremenilo, da jo danes pripravljamo redkeje?
Eden pomembnejših razlogov je večja dostopnost hrane.
Hladilniki, zamrzovalniki, sodobno skladiščenje in trgovine so omogočili, da lahko svežo ali zamrznjeno zelenjavo kupujemo tudi pozimi. Kisanje ni več eden redkih načinov, kako zagotoviti zelenjavo za hladnejše mesece.
Spremenil se je tudi način priprave obrokov. Nekdaj so se številne jedi kuhale v večjih loncih, pogosto za več družinskih članov in tudi za naslednji dan. Danes pogosteje posegamo po hitreje pripravljenih obrokih.
Kisana repa ima poleg tega precej izrazit okus, ki ni všeč vsakomur. Otroci in mlajši družinski člani so lahko bolj vajeni drugačnih vrst zelenjave in jedi.
Vendar za trditev, za koliko se je poraba kisle repe v slovenskih gospodinjstvih dejansko zmanjšala, nimamo primerljivih podatkov. Spremembo lahko opazujemo predvsem skozi prehranske navade in manjšo potrebo po domačem konzerviranju zelenjave.

Kisana repa je lahko tudi danes poceni in uporabna izbira
Za pripravo dobrega kosila ne potrebujemo nujno mesa ali veliko dodatnih sestavin.
Iz pol kilograma kisle repe, nekaj krompirja, čebule in fižola lahko pripravimo preprosto enolončnico. Če želimo izrazitejši okus, dodamo lovorjev list, česen ali malo prekajene paprike.
Kisana repa vsebuje prehranske vlaknine, vendar je lahko tudi precej slana. Pri kupljenih izdelkih zato preverimo podatek o količini soli, saj se med proizvajalci razlikuje.
Če želimo zmanjšati kislost ali slanost, lahko repo pred kuhanjem na kratko speremo z vodo. Pri tem izgubimo tudi del njenega značilnega okusa.
Nepasterizirana kisana repa lahko vsebuje žive mlečnokislinske bakterije, vendar se te med daljšim kuhanjem večinoma uničijo. Zato kuhana repa ni enakovredna uživanju nepasterizirane fermentirane zelenjave z vidika prisotnosti živih bakterij.
Za običajno domače kosilo to sicer ni odločilno. Kisana repa ostaja uporabna zelenjava, ki jo lahko vključimo v raznoliko prehrano.
Če je že dolgo niste pripravljali, je november primeren čas, da jo znova postavite na jedilnik. Ni treba začeti z zahtevno tradicionalno jedjo. Že preprosta kisana repa s krompirjem in fižolom lahko pokaže, zakaj je bila nekoč tako priljubljena.
In morda je prav to največja razlika med nekoč in danes. Naši predniki so kisano repo pogosto jedli zato, ker je bila ena najbolj dostopnih zimskih jedi. Danes jo lahko izberemo zato, ker nam je všeč njen okus in ker omogoča pripravo preprostega, nasitnega obroka.
