Poletje za mnoge pomeni selitev na jug, kjer se misli upočasnijo, dnevi raztegnejo in družinska življenja preselijo v prikolico, apartma ali kamp ob obali. Slovenci obožujemo Jadran in zvesto ostajamo med najštevilčnejšimi obiskovalci hrvaške obale. Poznamo poti, imamo svoje gostitelje, na tržnici nas ogovorijo po imenu in znamo povedati, kje je najboljši burek v Dalmaciji.
A kljub vsemu domačijskemu občutku, ki nas spremlja na teh poteh, smo med domačini večkrat prepoznani po nečem, kar ni ravno kompliment. Glasnost. Ne le zaradi pogovora, ampak tudi zaradi navad, ki jih prenašamo s seboj na dopust. Čeprav v njih ni slabe namere, lahko sčasoma postanejo moteče.
V nadaljevanju predstavljamo pet pogostih napak slovenskih turistov, zaradi katerih nas mnogi prepoznajo po sluhu, še preden nas vidijo. In kako bi jih lahko enostavno popravili. Ne zato, da bi se komu prikupili, ampak da bi bili gostje, ki bi jih radi sprejeli še naslednje leto.
Harmonika v kampu ni znak domačnosti
Ne delite glasbe, če vas ni nihče prosil
Harmonika ima v Sloveniji posebno mesto. Spremlja nas ob rojstnih dnevih, porokah in tudi pri popoldanski malici na vikendu. A to, kar je doma ljubeče in nostalgično, na dopustu pogosto zveni kot vsiljevanje. Zvok harmonike, pa četudi čisto inštrumentalno izvedene Avsenikove melodije, preprosto ni nekaj, kar bi sredi kampa ob osmih zvečer želeli vsi slišati.
Kamp ni vaš domači vrt
V kampu si ljudje delijo prostor. Tam so družine z majhnimi otroki, pari, ki si želijo tišine, upokojenci, ki berejo knjige. Harmonika prekine vse to in tudi če je igrana z občutkom, gre vselej za enostransko odločitev. Če res želite igrati, to naredite ob pravem trenutku in vedno s soglasjem tistih okoli vas.
Glasno komentiranje vsega okoli sebe
Ne zveni vedno tako nedolžno, kot mislite
Slovenci smo znani po tem, da veliko opazujemo. Ocenjujemo apartmaje, preverjamo avtomobile na parkirišču, šepetamo o tujcih na sosednjem ležalniku. A pogosto pozabimo, da nas mnogi razumejo. Slovenske pripombe, izrečene v “šifrah”, pogosto niso tako šifrirane, kot mislimo.
Dvojezičnost ni redkost
Hrvaščina in slovenščina imata dovolj skupnih besed, da se razume tudi tisto, česar ne bi želeli deliti na glas. Zato velja pravilo: kar ne bi povedali neposredno, ne govorite niti polglasno. Ob morju ni treba ocenjevati vsega, raje uživajte v trenutku in pustite prostor drugim, da ga užijejo po svoje.
Opravljanje vsakdanjih opravil na najbolj izpostavljenih mestih
Ni treba, da vsi vedo, kaj jeste, perete ali poslušate
Počitnice pomenijo preproste obroke, sušenje brisač, pitje kave pred prikolico. A vsako dejanje je mogoče izvesti z občutkom. Ni treba, da diši po čebuli na pol plaže, niti da se ves kamp seznani s tem, kakšno glasbo poslušate pri večerji. Posebej v kampih velja pravilo tihe solidarnosti – vsak poskuša biti čim manj moteč.
Družinsko življenje naj ostane zasebno
Čeprav je dopust čas sprostitve, to ne pomeni, da ni čas za spoštovanje. Ni vam treba zakriti vsega, a ni tudi potrebe, da bi vsak mimoidoči vedel, kdo je pozabil posodo, kje je plin ali kako močno je otrok zaloputnil z vrati.
Prevelika želja po “domačnosti” v tujem prostoru
Ne ustvarjajte slovenskega mehurčka na tuji obali
Mnogi Slovenci se na dopustu hitro povežejo z drugimi Slovenci. Nič narobe – prijateljstva in skupni večeri so del izkušnje. A ko postane celotna vrstica prikolic slovenski klub, v katerem se predvajajo slovenske pesmi, komentira slovenska politika in pije slovensko vino, se izgubi stik z okoljem.
Ste na dopustu, ne na občinskem pikniku
Grčija, Hrvaška, Italija – kamorkoli greste, ste gost. In vsak gost, ki zna s spoštovanjem sprejeti, da ni doma, je dobrodošel. Ne silite domačega vzdušja v prostor, ki ima svojega duha. Dovolite si biti del njega. Naučite se nekaj lokalnih fraz, naročite lokalno jed, bodite prijazni do gostiteljev. To šteje.
Prepričanje, da ste tam že desetletja, zato vam vse pripada
Zvestoba ne pomeni posebnih pravic
Mnogi se na obalo vračajo desetletja. Poznajo gostitelje, otroke gostiteljev, psa, ki tam živi že dvanajst let. In potem nastopi trenutek, ko se vedejo, kot da jim vse pripada. A to pogosto ni prijetno za druge goste – niti za domačine.
Hvaležnost naj ne izgine
To, da hodite na isto lokacijo deset let, je čudovito. Pomeni, da ste jo vzljubili. A nikoli ne pozabite, da ste še vedno gost. Ni vam treba vsakič začeti znova, a tudi ni treba domnevati, da imate več pravice do sence na plaži ali boljšega miza v gostilni. Pristnost se kaže v ponižnosti.
Dopust ni tekmovanje – je vaja iz sobivanja
Ni treba, da postanemo povsem tihi, neopazni turisti. Slovenci imamo pravico do veselja, do petja, do klepeta. A pomembna je mera. Vsi imamo radi domačnost, le da si jo vsak predstavlja drugače. Nekateri v obliki tihega branja pod borovcem, drugi v večerni pesmi. In če želimo, da sobivanje ob morju ostane prijetno, se je treba vprašati – ali je moj način oddiha v napoto drugim?
Morda harmonika res zveni čudovito sredi travnika na Gorenjskem. A ob morju jo v kampu slišijo vsi. Morda se vam zdi pogovor o slabi kavi v baru samo odkrit – a natakar ga razume. In morda mislite, da bo gostitelj razumel, da ste že »domači«. A vsakokrat znova si je treba zaslužiti to domačnost z vljudnostjo.
Dopust ni le čas za sprostitev. Je priložnost, da pokažemo, kdo smo, ko imamo čas. In ali znamo, tudi takrat, ko nam je lepo, pustiti prostor drugim, da jim bo lepo tudi njim.
