Zdravljica, znamenita pesem Franceta Prešerna (1800–1849), je ena najpomembnejših pesniških stvaritev v slovenski literarni zgodovini. Navdihnjena z geslom francoske revolucije Liberté, égalité, fraternité (svoboda, enakost, bratstvo), je pesem prvič nastala novembra 1844, objavljena pa je bila šele leta 1848, ko so v habsburški monarhiji omilili cenzuro.
Zdravljica – slovenska himna
Slovenci so Zdravljico sprejeli kot pesem upanja in idejo o zedinjeni Sloveniji. Prešeren je v njej izražal svoja politična prepričanja o svobodi Slovencev in Slovanov. Skozi leta je pesem večkrat preoblikoval in včasih tudi izpustil kakšno kitico.
Pot do slovenske himne
Leta 1989 je Skupščina Socialistične republike Slovenije uradno potrdila Zdravljico kot himno Slovenije, pri čemer je bila za besedilo himne izbrana njena sedma kitica. Melodija temelji na zborovski skladbi skladatelja Stanka Premrla (1880–1965). Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 je Zdravljica postala uradna himna Republike Slovenije, kar je potrjeno tudi v 6. členu slovenske ustave.
Pesniška mojstrovina z zgodovinsko vrednostjo
Zdravljica je edinstvena tudi po svoji obliki, saj s postavitvijo verzov spominja na vinsko kupico (carmen figuratum). Pesem obsega 56 verzov in 8 kitic, v katerih Prešeren opeva bratstvo med narodi in svobodo.
Pomen te pesmi sega daleč preko meja Slovenije. Marca 2020 je Zdravljica prejela znak evropske dediščine kot priznanje njeni kulturni vrednosti. Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK) skrbi za ohranjanje rokopisnih različic in številnih prevodov te pesmi.
Večna simbolika
Zdravljica ostaja pomemben simbol slovenske identitete in enotnosti. Njeno sporočilo svobode in bratstva med narodi je danes enako aktualno kot v času njenega nastanka. Ob slovenskem kulturnem prazniku 8. februarja se vedno znova spominjamo Prešernove dediščine, ki še naprej živi v slovenskem narodu.
Zdravljica – tekst, lyrics, besedilo
Prijatlji! obrodile
so trte vince nam sladkó,
ki nam oživlja žile,
srce razjásni in oko,
ki utopi
vse skrbi,
v potrtih prsih up budi!
Komú narpred veselo
zdravljico, bratje! čmo zapét’!
Bog našo nam deželo,
Bog živi ves slovenski svet,
brate vse,
kar nas je
sinov sloveče matere!
V sovražnike ‘z oblakov
rodú naj naš’ga treši gróm;
prost, ko je bil očakov,
naprej naj bo Slovencov dom;
naj zdrobé
njih roké
si spone, ki jih še težé!
Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo;
otrók, kar ima Slava,
vsi naj si v róke sežejo,
de oblast
in z njo čast,
ko préd, spet naša boste last!
Bog žívi vas Slovenke,
prelepe, žlahtne rožice;
ni take je mladenke,
ko naše je krvi dekle;
naj sinóv
zarod nov
iz vas bo strah sovražnikov!
Mladenči, zdaj se pije
zdravljica vaša, vi naš up;
ljubezni domačije
noben naj vam ne usmŕti strup;
ker zdaj vas
kakor nas,
jo sŕčno bránit kliče čas!
Živé naj vsi naródi,
ki hrepené dočakat dan,
ko, koder sonce hodi,
prepir iz svéta bo pregnan,
ko rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!
Nazadnje še, prijatlji,
kozarce zase vzdignimo,
ki smo zato se zbratli,
ker dobro v srcu mislimo;
dókaj dni
naj živí
vsak, kar nas dobrih je ljudi!
