Redki v otroštvo svojih otrok vstopijo z načrtom, da ga bodo preživeli sami. Vendar življenje piše zgodbe, ki niso vedno vesele, in vedno več staršev se znajde v vlogi edinega odraslega doma. Na dan samostojnih staršev, ki ga obeležujemo 21. marca, se svet ustavi za trenutek in pogleda proti tistim, ki brez varovalne mreže vsak dan znova zagrizejo v izziv starševstva – sami.
Zjutraj jih ne zbudi ne budilka ne otrok, temveč skrbi. Zvečer jih ne uspava utrujenost, ampak odgovornost. Kadar otrok zboli, so sami. Ko je treba na roditeljski sestanek, ni zamenjave. In ko se doma pojavi težko vprašanje o življenju, so oni tisti, ki morajo najti besede. A kljub vsemu, kar jim manjka – partnerja, časa, podpore – jim nikoli ne zmanjka ene stvari: ljubezni.
Samostojno starševstvo ni življenjski slog, ampak posledica okoliščin
Danes si težko predstavljamo sodobno družbo brez samostojnih staršev. Njihovo število raste, ne le zaradi ločitev ali razhodov, temveč tudi zaradi smrti partnerja, dolgotrajne odsotnosti zaradi službe ali zdravstvenih razlogov, in vse pogosteje – zaradi osebne odločitve, da se v starševstvo podajo sami.
A kljub temu, da jih je vedno več, je samostojno starševstvo še vedno pogosto stigmatizirano. Pogledi okolice niso vedno polni razumevanja. Medtem ko matere samohranilke hitro dobijo etiketo »preveč zaščitniške« ali »preveč zaposlene, da bi bile prisotne«, se očetje samohranilci še vedno spopadajo z dvomi o svoji starševski usposobljenosti.
Tovrstne sodbe so krivične. Več kot polovica samostojnih staršev pravi, da imajo občutek, da morajo biti tako mama kot oče – da nosijo dvojno breme in imajo pol manj časa za lastno življenje. A tiho in brez pompa opravljajo svoje naloge, vsak dan, znova in znova.
A kljub vsemu, kar jim manjka – partnerja, časa, podpore – jim nikoli ne zmanjka ene stvari: ljubezni.
Občudovanja vredni vsakdanji nadčloveški napori
Biti samostojni starš ni poklic, temveč stanje, ki ne pozna vikendov, bolniških odsotnosti ali dopusta. Ko otrok zboli, ni menjave. Ko je treba na trening, kulturni dan, rojstni dan ali pregled pri zobozdravniku, ni drugega šoferja.
A prav ti vsakdanji opravki razkrivajo veličino teh ljudi. Medtem ko drugi ob službi najdejo čas za šport, kavo s prijatelji ali večer ob knjigi, samostojni starši pogosto zaključijo dan šele, ko otroci zaspijo – takrat pa jih čaka še ena ura za pranje perila, pripravo malice ali preprosto za premislek, kako bodo preživeli še en mesec z enim dohodkom.
Vseeno pa iz njihovih domov ne zmanjka smeha, topline in, predvsem, poguma. Kljub utrujenosti vsak dan otrokom znova pokažejo, da so ljubljeni in da imajo varno zavetje. In četudi se jim kdaj zdi, da jim ne uspeva, dokazujejo ravno nasprotno – ker so še vedno tam.
Dan, ki naj bi imel enako težo kot materinski ali očetovski dan
Zamisel o posebnem dnevu za samostojne starše se ni pojavila čez noč. V 80. letih prejšnjega stoletja je aktivistka Janice Moglen zapisala članek, v katerem je pozvala k uradni obeležitvi dneva, posvečenega materam in očetom, ki vzgajajo otroke sami. S podporo organizacije »Parents Without Partners« je začela pobudo, ki je leta 1984 dosegla vrhunec – predsednik ZDA Ronald Reagan je podpisal Proklamacijo 5166, s katero je 21. marec postal uradni Dan samostojnih staršev.
Datum ni bil izbran naključno – sovpada z ustanovitvijo omenjene organizacije, ki je nastala prav na ta dan leta 1957. Od takrat se praznik širi tudi onkraj ameriških meja. Čeprav ni uradni praznik v Sloveniji, ima tudi pri nas vedno večjo težo. In prav je tako.
Slava znanim, poklon neznanim
Mnogi uspešni posamezniki so odraščali v enostarševskih družinah. Barack Obama, Adele, Julia Roberts, Leonardo DiCaprio, Oprah Winfrey – vsi so dokaz, da starševska prisotnost ni vprašanje števila odraslih, ampak njihove predanosti.
A čeprav zgodbe slavnih odmevajo v medijih, si največji poklon zaslužijo tisti, ki jih ne poznamo. Mame in očetje, ki se vsak dan brez kamere in pozornosti borijo z istimi izzivi, pogosto brez pomoči ali priznanja. Prav ti ljudje so srce praznika, kot je Dan samostojnih staršev.
Več kot en dan – klic k trajni podpori
Dan samostojnih staršev ne bi smel biti le dan hvaležnosti in lepih besed. Moral bi biti tudi spodbuda za razmislek o sistemski podpori. Samostojni starši so pogosto spregledani pri načrtovanju socialnih politik, njihov finančni položaj pa ostaja zaskrbljujoč.
Čeprav mnogi prejmejo nekaj dodatkov ali olajšav, je realnost pogosto kruta. Mnogi se znajdejo med izbiro, ali bodo plačali položnice ali kupili otroku nove čevlje. Pomanjkanje fleksibilnega delovnega časa, visoki stroški vrtcev, nedostopnost psihološke pomoči – vse to so ovire, ki jih preostali morda niti ne opazijo, dokler jih ne doživijo sami.
Tudi pomoč soseda šteje
Ni treba, da si v sorodu z nekom, da mu lahko pomagaš. Včasih že preprosto vprašanje: »Ti lahko kako pomagam?« lahko spremeni dan. Skuhana večerja, odpeljan otrok na trening, prevzeta vrečka iz trgovine – malenkosti, ki samostojnemu staršu dajo občutek, da ni čisto sam.
V družbi, ki vse bolj poudarja individualizem, je sočutje dragocena valuta. Dan samostojnih staršev nas opominja, da je pomoč mogoča tudi izven uradnih programov – v vsakdanjem življenju, med sosedi, prijatelji in sodelavci.
Slavimo tudi tiste, ki podpirajo
Ob tem dnevu ne pozabimo tudi na babice, dedke, tete, strice in sorojence, ki pogosto nevidno pomagajo nositi breme samostojnega starševstva. Pogosto so prav oni tisti, ki stopijo v vrzel, ki jo je pustil odsotni starš – in čeprav niso v ospredju, je njihova vloga neprecenljiva.
Včasih otrok sam reče: »Moj dedek je kot moj oče,« ali »Teta me vedno pride iskat v vrtec.« Ti stavki niso le lepi – so dokaz, da lahko ljubezen premosti tudi praznino. In da družina ni vedno le tista, zapisana v rojstnem listu.
Naj dan postane gibanje
V idealnem svetu bi dan samostojnih staršev postal več kot le praznik. Postal bi gibanje, ki ozavešča o realnosti številnih družin. Gibanje, ki zahteva spremembe v politiki, na delovnih mestih, v šolskem sistemu. Gibanje, ki spodbuja razumevanje, ne pomilovanja.
Samostojni starši niso revčki, ki jim je treba podariti rožico enkrat na leto. So ljudje z voljo, pogumom in vztrajnostjo, ki jih lahko občudujemo – vsak dan. In če jim že ne moremo olajšati vseh skrbi, jim lahko damo vsaj nekaj: priznanje, ki si ga zaslužijo.
