Božično jutro se je nekoč začelo počasi. Svetloba je v hišo vstopila z zamikom, kot da bi tudi sama vedela, da se ji ne mudi. V prostoru ni bilo nenadnih zvokov, pogovori so se začeli tiho, prvi gibi po stanovanju so bili zadržani. Jutro ni imelo naloge, temveč je preprosto obstajalo.
Danes ta del dneva pogosto zdrsne mimo. Prehitro se združi z dopoldnevom, z načrti, s pričakovanji. Božič se začne, še preden se jutro zares pokaže.
Jutro je samostojen del dneva
Božično jutro je imelo nekoč svojo težo, ker ni bilo uvod v dogajanje. Bilo je samostojen del dneva, z jasnim začetkom in počasnim razvojem. Nihče ni imel občutka, da bi moral takoj nekam iti ali nekaj pripraviti.
Ta občutek časa je bil drugačen. Jutro ni tekmovalo z drugimi deli dneva. Ni se merilo po tem, koliko se zgodi, ampak po tem, kako mirno mine. Prav zato je ustvarjalo občutek posebnosti, ki ni potreboval razlage.
Sprememba ritma brez jasne meje
Z leti se je ritem dneva spremenil. Meje med jutrom, dopoldnevom in preostankom dneva so postale mehkejše. Tudi na božični dan se jutro pogosto začne z mislijo na nadaljevanje.
Pogovori se pospešijo, hiša se prebudi hitreje, pozornost se razdeli. Jutro ni več prostor zbranosti, temveč prehod. Ni izginilo, le skrajšalo se je.
Občutek časa in telesna zaznava
Počasno božično jutro je vplivalo tudi na telo. Ljudje so se prebujali brez naglice, zajtrk ni imel točno določenega časa, prvi pogovori niso zahtevali odziva. Dan se je začel mehko.
Danes se telo pogosto prilagodi tempu še preden se zave, da gre za praznik. Tudi če ni obveznosti, je v ozadju prisoten občutek, da se nekaj zamudi. Jutro izgubi svojo umirjenost, še preden se lahko razvije.
Neopazna izguba brez drame
To ne pomeni, da je sodobno božično jutro slabše. Je drugače razporejeno. Praznik se raztegne čez dan, zato jutro nosi manj teže. Sprememba ni glasna in ne zahteva odziva.
Ravno zato jo je težko opaziti. Jutro se zgodi, a ne pusti sledi. Ostane občutek, da se je dan začel prehitro, brez vmesnega prostora.
Jutro, ki še vedno obstaja
Božično jutro ni povsem izginilo. Še vedno se pojavi v drobnih trenutkih. V tišini pred prvim pogovorom, v svetlobi, ki za kratek čas obstane na oknu, v občutku, da se dan še ni odločil, kam gre.
Ta ritem ni več samoumeven in prav zato zahteva več pozornosti. Ne kot pravilo in ne kot naloga, temveč kot možnost. Božično jutro je še vedno tam, le krajše je in tišje.
In morda ravno zato deluje drugače. Ne kot začetek praznika, temveč kot kratek premor, ki se zgodi, če ga uspemo opaziti, še preden dan steče naprej.
