V slovenskem pogovornem jeziku imamo izraze, ki v eni sami podobi povedo več kot dolg opis čustvenega izbruha. Eden takšnih je fraza “dvignilo mu je deklo”, ponekod tudi “dvignilo mu je pokrov”. Uporabimo jo takrat, ko nekdo izgubi živce, eksplodira od jeze ali se v hipu ne more več obvladati.
Gre za slikovit izraz, ki si ga zlahka predstavljamo: pod pritiskom nekaj vre, pritiska, se nabira, nato pa pokrov odleti. Prav zato fraza deluje še danes, čeprav je njen zven nekoliko starinski, domač in narečen. V vsakdanjem govoru jo slišimo v službi, doma, pri športu, v politiki in na cesti, kjer je potrpljenja pogosto manj kot razlogov za miren odziv.
Fraza, ki opisuje trenutek pred izbruhom
“Dvignilo mu je deklo” ne pomeni navadne slabe volje. Pomeni mejo, pri kateri človek ne ostane več miren. Nekaj ga tako razburi, prizadene ali izzove, da se odzove sunkovito. Lahko povzdigne glas, udari po mizi, zaloputne vrata, ostro odgovori ali naredi prizor, ki ga pozneje morda obžaluje.
Izraz je močan zato, ker deluje zelo telesno. Ne govori o abstraktni jezi, temveč o pritisku. Človek nekaj časa prenaša, požira, se zadržuje, potem pa se čustveni ventil odpre. Podobno pravimo tudi, da je nekomu »počil film«, da mu je »prekipelo«, da je »izbruhnil« ali da se mu je »utrgalo«. Vse te besedne zveze opisujejo isti prelomni trenutek: konec samokontrole.
Pogovorna različica s »pokrovom« je širše razumljiva, saj si večina ljudi takoj predstavlja lonec pod pritiskom. »Deklo« pa ima bolj narečni, ljudski prizvok. Ravno zaradi tega lahko v naslovu ali pripovedi deluje bolj zanimivo, saj pritegne pozornost in zveni manj obrabljeno.
Od kuhinjske podobe do človeške jeze
Veliko dobrih fraz prihaja iz vsakdanjih predmetov. Lonec, pokrov, para, vrenje in pritisk so popolna metafora za čustveno stanje. Jeza redko nastane iz nič. Pogosto se nabira po plasteh: utrujenost, občutek krivice, nespoštovanje, slab dan, promet, neprespanost, ponavljajoče se provokacije. Nato pride še ena pripomba, napačen ton ali nepremišljena beseda in človek se odzove premočno.
Fraza zato ni samo opis besa, ampak tudi opis vzroka. Sporoča, da se je nekaj kuhalo že prej. Tisti, ki mu je »dvignilo deklo«, ni nujno jezen samo zaradi zadnjega dogodka. Zadnji dogodek je bil pogosto le iskra.
V službi, doma in na cesti
V službenem okolju se izraz pogosto uporablja za sodelavca ali šefa, ki po dolgem sestanku, zamudi ali napaki nenadoma izgubi potrpljenje. Doma ga uporabimo, ko se nekdo razburi zaradi nereda, nesporazuma, računa ali ponavljajoče se navade, ki mu gre že dolgo na živce. Na cesti pa fraza skoraj ne potrebuje razlage. Dovolj je en izsiljen manever, predolga kolona ali hupanje za hrbtom.
V športu se izraz pojavi pri trenerjih, navijačih in igralcih. Sodnikova odločitev, zamujena priložnost ali provokacija nasprotnika lahko hitro povzročijo trenutek, ko »dvigne pokrov«. Zato je fraza uporabna za novice, komentarje in vsakdanje pogovore, ker združuje čustvo, dogodek in jasno sliko.
Ni vsaka jeza enaka
Pomembno je razlikovati med običajno jezo in izbruhom. Jeza je normalno čustvo. Lahko opozori, da je bila prestopljena meja, da se nam nekaj zdi nepravično ali da potrebujemo spremembo. Izbruh pa je trenutek, ko način izražanja postane večji od same težave. Takrat človek pogosto ne izbira besed, ne sliši drugih in ne razmišlja o posledicah.
Fraza »dvignilo mu je deklo« zato nosi tudi rahlo opozorilo. V njej je humor, a tudi neprijetnost. Nekdo ni samo povedal, da ga nekaj moti. Izgubil je mero.
Kako ustaviti trenutek, preden poči
Najboljši način za preprečevanje izbruha je prepoznati zgodnje znake. Napetost v telesu, hitrejše dihanje, občutek vročine, stisnjena čeljust, potreba po ostrem odgovoru ali želja, da bi takoj dokazali svoj prav. To so trenutki, ko se pokrov že premika.
Pomaga kratek premor. Ne dramatičen odhod, ampak nekaj sekund tišine, požirek vode, premik pogleda, stavek: »O tem bom odgovoril malo kasneje.« V družinskih prepirih pogosto pomaga, da se ne lovimo na prvi ton. V službi pomaga, da težavo ločimo od osebe. Na cesti pa je najbolj zdravo sprejeti, da z jezo ne bomo prišli hitreje.
Zakaj takšni izrazi ostanejo v jeziku?
Fraze preživijo zato, ker so uporabne. “Dvignilo mu je deklo” je izraz, ki takoj naslika prizor. Ni knjižen, ni uglajen, vendar zadene. Ima ritem, domačnost in malo komičnosti. Prav zato ga ljudje radi uporabijo, kadar želijo dogodek opisati živahno, ne preveč uradno.
Jezik se spreminja, toda človeški izbruhi ostajajo. Danes nas morda ne razjezi isti predmet kot nekoč, razjezi pa nas počasna aplikacija, komentar na spletu, račun, prometni zastoj, ignoriranje sporočila ali občutek, da nas nihče ne posluša. Pokrov je lahko sodoben, pritisk pa je star toliko kot človek.
Zato fraza še dolgo ne bo izginila. Morda jo bo kdo zamenjal s “počil mu je film”, drugi bo ostal pri “prekipelo mu je”, tretji bo rekel, da mu je “dvignilo pokrov”. Vse povedo isto: človek je dosegel mejo. Najbolje pa je, da jo prepoznamo malo prej, preden res odleti.
