Vožnja iz Zadra proti Sloveniji (in obratno) se večini dopustnikov zdi dobro znana. Najprej zapuščanje Dalmacije, nato avtocesta proti notranjosti, vzponi, veter, predori, spusti, cestninske postaje in na koncu prometni pritisk okoli Zagreba. A če pot pogledamo malo drugače, postane precej bolj zanimiva. Od Zadra do cestninske postaje Lučko pri Zagrebu voznika čaka 13 predorov oziroma predorskih objektov, med njimi tudi posebna prehoda za divje živali.
To je podatek, ki ga med vožnjo marsikdo ne opazi. Predori se vrstijo drug za drugim, posebej na delu med Dalmacijo in notranjostjo, kjer avtocesta premaguje relief, burjo in prehod iz obalnega v celinski prostor. Za voznika so predori del rutine, za potnike pa pogosto znak, da se pot proti morju ali domov premika v novo pokrajino. Najbolj znan ostaja Sveti Rok, a na celotni relaciji jih je precej več.
Od Dalmacije do Lučkega se pokrajina hitro spreminja
Avtocesta med Zadrom in Zagrebom je ena najpomembnejših prometnih žil za slovenske dopustnike. Po njej se vračajo tisti, ki letujejo v Zadru, Biogradu, Pagu, na Pašmanu, Ugljanu, v okolici Šibenika ali naprej v Dalmaciji. Za mnoge je to tudi najhitrejša pot proti Sloveniji, saj se pri Zagrebu nadaljuje proti Obrežju, Bregani ali drugim povezavam proti domu.
Posebnost te poti je razgibanost. V nekaj urah vožnje se zamenjajo dalmatinski kamen, ravninski deli pri Zadru, liški odseki, gorski prehodi, gozdnati deli, območja močnega vetra in nato bolj mestni promet pred Zagrebom. Predori so zato več kot samo izdolbeni prehodi skozi hrib. So del cestne arhitekture, ki omogoča, da je pot danes hitra, varnejša in precej bolj predvidljiva, kot bi bila po starih cestah.
Sveti Marko je edini predor na odseku Zagreb – Bosiljevo
Na odseku med Zagrebom in Bosiljevim je predor Sveti Marko tisti predorski objekt, ki ga vozniki srečajo na tem delu poti. Ta del avtoceste je drugačen od poti proti Zadru, saj je manj gorski in bolj pretočen. Prava serija predorov se začne šele naprej proti Dalmaciji.
Prav zato je podatek o trinajstih predorih zanimiv. Če gledamo celotno pot od Zadra proti Lučkemu, se večina predorov zgodi na južnejšem oziroma bolj razgibanem delu poti. Zadnji del proti Zagrebu je prometno lahko naporen, a tehnično precej manj dramatičen kot odseki, kjer se avtocesta prebija skozi zahtevnejšo pokrajino.
>>> PREBERI ŠE: Dva predora, dva svetova: kako Hvar razdeli gorski greben
Dvanajst predorov proti Zadru in dva prehoda za divje živali
Na delu proti Zadru se zvrsti še 12 predorov oziroma predorskih objektov. Med njimi sta tudi dva večja prehoda za divje živali, ki sta za navadnega voznika videti podobno kot krajši predor ali nadkriti odsek ceste. Namen takšnih objektov pa je drugačen. Zasnovani so tako, da divjad lahko varneje prečka avtocesto nad prometom, ne da bi prihajala na vozne pasove.
To je pomemben del sodobne cestne infrastrukture. Avtocesta namreč ne prečka samo hribov in dolin, ampak tudi življenjski prostor živali. Prehodi za divje živali zmanjšujejo možnost trkov, omogočajo povezavo habitatov in pomagajo, da velika prometnica ne postane popolna ovira v naravi. Voznik skozi tak objekt pogosto zapelje v nekaj sekundah, a njegova funkcija je dolgoročna in pomembna.
Vozniki jih pogosto zamenjajo za navadne predore
Med potniki se pogosto pojavi vprašanje, ali so vsi takšni objekti res predori. Pri vožnji je razlika manj pomembna, saj voznik doživi podoben občutek: vstop v nadkriti del, spremembo svetlobe, nekoliko drugačen zvok in izhod nazaj na odprto cesto. Tehnično pa so nekateri objekti lahko galerije, nadkritja ali prehodi za živali.
Za prometno izkušnjo to ne spremeni bistva. Od Zadra do Lučkega se voznik večkrat znajde v zaprtem ali polzaprtem cestnem odseku, kar zahteva pozornost. Posebej ob vračanju z dopusta, ko je utrujenost večja, sonce nižje, promet gostejši in so potniki pogosto manj zbrani kot na začetku poti.
Predori niso prostor za živčno vožnjo
V predoru se napake hitreje občutijo. Prostor je omejen, svetloba se spremeni, hrup je drugačen, možnosti umika je manj, varnostna razdalja pa je še pomembnejša kot na odprti cesti. Prav zato je dobro, da vozniki pred vstopom v predor preverijo hitrost, prižgane luči, razdaljo do vozila spredaj in stanje prometa.
Najslabša navada je sunkovito zaviranje tik pred predorom ali pospeševanje takoj po vstopu. Vozniki naj ohranijo enakomerno hitrost, ne menjajo pasu po nepotrebnem in spremljajo signalizacijo. Pri dolgih predorih je občutek hitrosti lahko varljiv, še posebej če je avto dobro zvočno izoliran.
Svetloba pri vstopu in izstopu lahko preseneti
Poleti je prehod iz močnega sonca v predor zelo izrazit. Oči potrebujejo trenutek, da se prilagodijo. Enako velja pri izstopu, ko voznik znova zapelje v močno svetlobo. Sončna očala lahko pomagajo na odprti cesti, v predoru pa včasih zmanjšajo preglednost. Zato je dobro, da voznik ni preveč sproščen in da že pred predorom umiri pogled ter hitrost.
Pri vožnji proti Sloveniji se to lahko ponovi večkrat. Prav zaradi številnih predorov je pot navidezno hitra, a zahteva stalno zbranost. Kratek predor ni razlog za napetost, serija predorov pa pomeni, da se vozne razmere pogosteje spreminjajo.
Vreme na tej poti igra veliko vlogo
Odsek med Dalmacijo in notranjostjo je znan po vetru, posebej po burji. Predori so pogosto povezani tudi z odseki, kjer se vreme na eni strani razlikuje od vremena na drugi. Voznik lahko iz sončnega, mirnega dela zapelje v območje vetra, oblakov ali mokrega vozišča. Zato ni pametno sklepati, da bo cesta enaka vse do Zagreba.
Poletne nevihte so dodatna posebnost. Če se po dalmatinski vročini nad Liko razvijejo plohe, lahko voznik zelo hitro pride iz suhega v mokro vozišče. V takih razmerah so predori in izhodi iz njih še bolj občutljivi, saj se prometni ritem spremeni, razdalje pa pogosto postanejo premajhne.
Na poti domov šteje utrujenost
Vožnja domov je pogosto nevarnejša od vožnje na dopust. Ljudje so utrujeni, v avtomobilu je več prtljage, otroci so nemirni, voznik pa želi čim prej priti do Slovenije. Ravno takrat je koristno, da se zaveda posebnosti poti. Trinajst predorov pomeni trinajst trenutkov, ko je treba biti zbran.
Postanek pred zadnjim delom poti se zato splača. Kava sama po sebi ne reši utrujenosti, kratek sprehod, voda in nekaj minut odmora pa lahko pomagajo. Bolje je izgubiti deset minut na počivališču kot v predor zapeljati z mislimi že doma.
Pot, ki jo poznamo, a je ne opazujemo dovolj
Avtocesta od Zadra do Lučkega je za številne Slovence le del povratka z morja. A če jo pogledamo skozi predore, galerije in prehode za živali, postane jasno, da gre za tehnično in prometno zanimivo pot. Trinajst takšnih objektov ni majhna številka. Pove veliko o reliefu, vremenu, naravi in načinu, kako je bila cesta umeščena v prostor.
Naslednjič, ko se boste iz Dalmacije vračali proti Sloveniji, boste morda predore opazili drugače. Ne samo kot temne odseke na poti, temveč kot znamenja prehoda iz obale v notranjost. Vožnja bo še vedno dolga, a z nekaj več pozornosti lahko postane varnejša in bolj zanimiva. Na poti domov z morja se največkrat mudi, vendar cesta sama ves čas opozarja: Dalmacije se ne zapusti v enem ovinku, ampak skozi niz prehodov, ki jih je vredno odpeljati mirno.
