Otrok, ki se zjutraj veselo pogovarja z vrstniki, popoldne pa se zapre v sobo in noče več slišati za druženje, lahko starše hitro zmede. En dan deluje odprt, zabaven in radoveden, naslednji dan ga utrudi že misel na skupinsko igro ali rojstnodnevno zabavo. Odrasli takšno vedenje pogosto razumejo kot muhavost, sramežljivost ali trmo, vendar je lahko razlaga bolj nežna in precej bolj zanimiva.
V zadnjih letih se v pogovorih o otroški osebnosti pojavlja izraz otrovert. Gre za otroka, ki ni nujno klasičen introvert, hkrati pa ne deluje kot izrazit ekstrovert. Lahko je družaben, topel in komunikativen, vendar ga velike skupine, hrup in stalno prilagajanje hitro izčrpajo. Raje ima enega ali dva zanesljiva prijatelja kot veliko skupino. Ne potrebuje občutka pripadnosti množici, da bi se počutil dobro, potrebuje pa občutek, da je sprejet takšen, kot je. Izhodiščno besedilo poudarja, da otroverti pogosto potrebujejo samoto za polnjenje socialnih baterij, čeprav lahko v družbi delujejo povsem dobro.
Otrok, ki se ne prilega preprostim oznakam
Starši radi iščejo jasne razlage. Otrok je družaben ali zadržan, pogumen ali plašen, tih ali glasen. V resničnem življenju pa otroci redko delujejo po tako čistih kategorijah. Nekateri se znajo v družbi lepo vključiti, nato pa potrebujejo dolg odmik. Drugi v razredu ne iščejo središča pozornosti, doma pa imajo bogat notranji svet, poln vprašanj, domišljije in natančnih opažanj.
Otrovert ni diagnoza. To ni oznaka, ki bi jo bilo treba otroku prilepiti na čelo ali jo uporabiti kot razlago za vsako njegovo vedenje. Bolj uporabno ga je razumeti kot opis osebnostne usmerjenosti. Tak otrok pogosto ne išče potrditve v skupini, ne sili v množico in ne uživa nujno v vseh skupinskih dejavnostih. To še ne pomeni, da nima socialnih veščin.
Razlika med introvertom, ekstrovertom in otrovertom
Ekstroverti energijo pogosto dobijo v družbi. Introverti jo pogosteje obnavljajo v miru. Ambiverti se lahko znajdejo nekje vmes. Pri otrovertu pa je poudarek drugje. Tak otrok se lahko druži, lahko je empatičen in prijazen, vendar se pogosto ne počuti povsem doma v vnaprej določenih skupinskih vlogah.
Lahko sodeluje pri pouku, se pogovarja z odraslimi in ima dober odnos z enim prijateljem, ob večji skupini pa se umakne. Ne zato, ker bi bil nujno negotov, temveč zato, ker mu množica ne daje enakega občutka smisla kot poglobljen stik.
Kako se otroverti vedejo v šoli in doma?
V šoli lahko tak otrok ostaja blizu učitelja ali majhnega kroga vrstnikov. Skupinski projekti, glasni odmori in mize, polne otrok, ga lahko utrudijo. Morda bo raje pojedel malico z enim prijateljem kot sedel za najbolj glasno mizo v jedilnici. Pri tem ni nujno osamljen. Lahko je povsem zadovoljen, le drugače izbira socialne stike.
Doma se potreba po odmiku pogosto pokaže takoj po šoli. Otrok pride domov, odloži torbo in se umakne. Bere, riše, posluša glasbo, sestavlja, igra igro ali samo leži. Starši, ki so navajeni, da otrok takoj pripoveduje o dnevu, lahko to razumejo kot zapiranje vase. V resnici gre lahko za počitek po dolgem dnevu, polnem zvokov, navodil, obrazov in pričakovanj.
Samota ni vedno osamljenost
To je ena najpomembnejših razlik. Otrok, ki je rad sam, ni nujno osamljen. Samota je lahko zanj počitek. Osamljenost pa boli. Starši morajo opazovati, kako se otrok po času zase vrne v stik. Če je po branju, risanju ali mirni igri bolj sproščen, zgovoren in pripravljen deliti svoje misli, je bil odmik verjetno koristen. Če pa postaja vse bolj razdražljiv, brezvoljen, izogibajoč in se umika tudi od ljudi, ki jih ima sicer rad, je smiselno pogledati globlje.
>>> PREBERI TUDI: Kam na družinski izlet z otroki? Celje ima več adutov, kot jih pričakujete
>>> PREBERI TUDI: Kampiranje pred poletjem ima eno veliko prednost, ki jo izkušeni dobro poznajo
Napaka, ki jo starši naredijo iz dobrih namenov
Veliko staršev otroka spodbuja, naj gre med ljudi, naj se pridruži skupini, naj ne bo sam, naj se bolj vključi. Namen je običajno dober. Odrasli želijo, da bi otrok imel prijatelje, da ne bi bil izključen in da bi znal delovati v družbi. Težava nastane, če otrok ves čas dobiva sporočilo, da njegov način povezovanja ni dovolj dober.
Otrovert ne potrebuje nujno velike skupine. Morda potrebuje enega prijatelja, s katerim lahko dolgo govori. Morda mu bolj ustreza miren sprehod kot skupinska zabava. Morda se odpre med vožnjo v avtu, med pripravo večerje ali pred spanjem, ne pa takrat, ko ga takoj po šoli zasujemo z vprašanji.
Vprašanja naj bodo manj zasliševalska
Namesto običajnega “kako je bilo v šoli” je včasih bolje vprašati nekaj bolj odprtega in manj pritiskajočega. Kateri del dneva ti je bil najlažji? Katera stvar te je danes utrudila? Si bil danes s kom res rad? Takšna vprašanja otroku omogočijo, da pove nekaj resničnega, ne le kratkega “v redu”.
Čas ena na ena ima veliko moč
Otrovertni otroci se pogosto odprejo v mirnem odnosu z eno osebo. Kratki skupni rituali lahko pomenijo več kot dolg pogovor za mizo. Sprehod s psom, vožnja do trgovine, zalivanje vrta ali skupno kuhanje ustvarijo prostor, kjer se otrok ne počuti opazovanega. Takrat se lažje pokaže njegova notranja slika sveta.
Kako ga podpreti brez pretiranega zaščitništva?
Podpora ne pomeni, da otroka umaknemo iz vseh skupinskih izkušenj. Šola, šport, krožki in druženje so del razvoja. Pomeni pa, da ga ne silimo v stalno socialno razpoložljivost. Po napornem dnevu mu pustimo nekaj miru, preden zahtevamo domačo nalogo, pogovor ali hišna opravila. Pri skupinskih dejavnostih mu pomagamo najti vlogo, v kateri lahko prispeva, ne da bi moral ves čas nastopati.
Otrokova drugačnost ni napaka, ki jo je treba popraviti. Lahko je njegova moč. Otroverti pogosto dobro opazujejo, globoko razmišljajo, cenijo pristne odnose in imajo močan občutek za avtentičnost. Svet, ki nagrajuje glasnost, hitro spregleda tišje oblike samozavesti.
Najboljši starševski odgovor je radovednost
Otroka ni treba takoj razvrstiti v novo kategorijo. Pomembneje je, da ga starši opazujejo brez panike. Koliko druženja ga okrepi? Kdaj se izčrpa? Kateri prijatelji mu ustrezajo? Kdaj se odpre? Kaj mu pomaga, da se po šoli vrne k sebi?
Če otrok deluje stiskano, žalostno, prestrašeno, izgublja zanimanje za dejavnosti ali se močno umika dalj časa, je prav poiskati strokovno pomoč. Otrovertiranost sama po sebi pa ni težava. Je opomnik, da otroci ne rastejo vsi po istem socialnem načrtu.
Dober starš otroka ne potiska nujno v sredino skupine. Včasih mu pomaga najti rob, kjer vidi dovolj, sodeluje po svoje in se počuti varno. Prav tam lahko otrok, ki ne mara kalupov, razvije najbolj pristne odnose.
