Lipa je ena najbolj domačih zdravilnih rastlin v slovenskem prostoru. Njeno cvetenje napolni dvorišča, vaške poti in mestne drevorede z vonjem, ki ga težko zamenjamo s čim drugim. Prav zato marsikoga zamika, da bi nekaj cvetov nabral za domači čaj. Na fotografiji je lipa v primerni fazi za opazovanje, saj se lepo vidijo srčasti listi, rumenkasti cvetovi in značilni svetlejši ovršni listi, ki visijo ob socvetjih.
Za čaj se običajno nabirajo predvsem cvetovi skupaj s tem ovršnim listom, ne navadni zeleni listi. Ravno pri tem se pogosto zgodi prva napaka. Ljudje naberejo preveč listja, premalo dišečih cvetov ali pa cvetje posušijo tako, da potem v skodelici ostane le bled spomin na lipo.
Pravi del lipe za čaj ni vsak list na drevesu
Pri lipovem čaju ni najpomembnejši velik zeleni list, temveč socvetje. Nabira se drobne rumenkaste cvetove skupaj z dolgim, svetlo zelenim ovršnim listom, ki je videti kakor nežno krilce. Ta del pozneje pomaga plodovom pri razširjanju, za nabiralca pa je koristen prepoznavni znak, da je našel pravi del rastline.
Navadni listi lipe sicer niso glavni del za klasičen lipov čaj. Če jih nekaj zaide med cvetje, to ni velika težava, vendar naj ne prevladajo. Čaj, pripravljen iz večinoma zelenega listja, bo imel manj prijeten vonj, bolj rastlinsko noto in precej manj tiste mehke arome, zaradi katere lipov čaj povezujemo s prehladi, večeri in domačo shrambo.
Najboljši material za sušenje je čist, svetel in dišeč. Cvetovi naj bodo odprti, a ne že rjavi, osuti ali presušeni na drevesu. Ovršni list naj bo še svež, ne sivkast in krhek. Če se cvet ob dotiku drobi ali nima več vonja, je najlepši trenutek že mimo.
Najboljši čas za nabiranje pride hitro in mine še hitreje
Lipa ne čaka dolgo. Cvetenje je lahko v toplih dneh zelo hitro, zato je treba drevo spremljati. Najprimernejši čas za nabiranje je suh dopoldan, potem ko se rosa posuši. Cvetovi naj bodo odprti in močno dišeči. Takrat je v njih največ vonja, material pa je dovolj suh, da se doma ne začne takoj kvariti.
Nabiranje po dežju ni najboljša izbira. Mokri cvetovi se hitreje sprimejo, težje sušijo in lahko potemnijo. Tudi večerno nabiranje ni idealno, posebej če je zrak vlažen. Najboljši lipov čaj se začne pri suhem cvetu, ne pri košari mokrega rastlinskega materiala.
Drevo ob cesti ni dobra izbira
Lipa je pogosta v mestih, ob cestah in parkiriščih, vendar to niso najboljša mesta za čaj. Cvetovi in listi lahko nase ujamejo prah, izpušne delce in umazanijo iz okolice. Bolje je izbrati drevo na dvorišču, ob travniku, na robu vasi ali v okolju, kjer ni gostega prometa in škropljenja.
Nabirati je treba z občutkom. Z drevesa ne trgamo celih vej in ne oskubimo ene same strani krošnje. Vzamemo toliko, kolikor bomo res posušili in porabili. Lipa je tudi paša za čebele in druge opraševalce, zato naj drevo ostane živo, dišeče in uporabno še za naravo.
Cvetov ne tlačite v plastično vrečko
Sveže nabrana lipa je občutljiva. Če jo natlačimo v plastično vrečko, se lahko že na poti domov segreje, zaduši in začne temneti. Veliko boljša izbira je košara, papirnata vrečka ali zračna posoda. Doma jo je treba čim prej razporediti.
Pranje cvetov ni priporočljivo, razen če so res umazani. Voda odplakne del arome, podaljša sušenje in poveča možnost, da material porjavi. Bolje je, da cvetove razprostremo na čisto krpo, jih na hitro pregledamo in odstranimo žuželke, suhe delce, rjave cvetove in odvečne zelene liste.
Tanka plast je skrivnost dobrega sušenja
Lipo sušimo v tanki plasti, v senci, na zračnem in suhem mestu. Neposredno sonce ni primerno, ker cvetovi izgubijo barvo, vonj in del kakovosti. Najboljši prostor je zračna soba, podstrešje brez vlage, senčen balkon ali sušilnik za zelišča pri nizki temperaturi.
Cvetove razporedimo po papirju, mreži, rjuhi ali lesenem pladnju. Plast naj bo res tanka. Če je kup previsok, se spodaj zadržuje vlaga, cvetovi začnejo temneti in vonj postane zatohel. Med sušenjem jih lahko enkrat ali dvakrat nežno premešamo, ne pa lomimo.
>>> Šipkov čaj: pri kateri temperaturi vode ohranimo največ vitamina C?
Koliko časa se suši lipa?
Čas sušenja je odvisen od prostora, vlage in debeline plasti. V dobrih razmerah je lipa lahko suha v treh do petih dneh. V bolj vlažnem prostoru lahko potrebuje teden dni ali več. Sušilnik za zelišča postopek pospeši, a temperatura naj ostane nizka, približno do 35 stopinj Celzija. Previsoka toplota hitro uniči vonj.
Premalo suha lipa je nevarna za shranjevanje. Na otip je še mehka, cvetovi se upogibajo, ovršni list ni krhek, material pa se v kozarcu lahko zarosi ali začne plesneti. Takšne lipe ne zapiramo v steklen kozarec. Pustimo jo še nekaj dni na zraku.
Preveč posušena lipa ni pokvarjena, a izgubi del značaja. Če se cvetje ob dotiku spremeni v prah, vonja skoraj ni več, barva pa je sivo rjava, bo čaj precej manj aromatičen. Pri sušenju zato iščemo sredino: material mora biti suh, rahel, krhek, vendar še vedno prijetno dišeč.
Preprost preizkus pred shranjevanjem
Ovršni list se mora ob rahlem pregibu lomiti, ne samo mečkati. Cvetovi morajo biti suhi na otip, brez hladnega občutka vlage. Če pest posušene lipe za nekaj sekund stisnete in se sprime v kepo, še ni dovolj suha. Če se razrahlja in lepo diši, je pripravljena za shranjevanje.
Shranjevanje odloči, ali bo čaj dišal tudi pozimi
Suho lipo shranimo v steklenem kozarcu, papirnati vrečki ali kartonski škatli, vedno v temnem in suhem prostoru. Kozarec je uporaben, če smo prepričani, da je material popolnoma suh. Prve dni ga je pametno občasno odpreti in preveriti, ali se pojavlja vlaga ali zatohel vonj.
Lipov čaj je najboljši v prvem letu. Kasneje je lahko še uporaben, vendar aroma počasi slabi. Dobra domača praksa je, da vsako sezono naberemo zmerno količino, ne zaloge za tri leta. Zelišča v shrambi niso spominek, temveč hrana in napitek, ki imata svoj najboljši čas.
Skodelica, ki se začne pri drevesu
Priprava lipovega čaja je preprosta. Suhe cvetove prelijemo z vročo vodo, pokrijemo in pustimo stati nekaj minut. Pokrivanje je pomembno, ker zadrži dišeče hlapne snovi. Čaj naj bo nežno rumenkast, dišeč in mehak. Predolgo namakanje lahko prinese močnejši, manj prijeten okus.
Lipov čaj ima v ljudski rabi posebno mesto pri prehladih, potenju in umirjanju večera, vendar naj ostane razumen domač napitek, ne zamenjava za zdravniški nasvet. Pri nosečnosti, resnih boleznih, rednem jemanju zdravil ali nenavadnih reakcijah je previdnost vedno pametna.
Najboljša lipa za čaj je tista, ki jo naberemo v pravem trenutku, posušimo počasi in shranimo brez vlage. Ni dovolj, da je drevo pravo. Pravi morajo biti tudi dan, vonj, sušenje in občutek. Prav v tem je čar domačega čaja: skodelica pozimi nosi spomin na nekaj minut pod cvetočo lipo, na suh dopoldan in na odločitev, da ne vzamemo največ, ampak najboljše.
