V številnih slovenskih družinah se je dopust začel precej pred sončnim vzhodom. Ne z zajtrkom na terasi, ne z mirnim pakiranjem zadnjih stvari, ampak z budilko ob pol treh, tihim odpiranjem vrat, vonjem po kavi iz termovke in očetovim stavkom, da je treba na morje, preden se cesta napolni.
Otroci so še napol spali, mama je v naročje stisnila torbo s sendviči, v prtljažniku pa je bilo vse: brisače, napihljiva blazina, hladilna torba, rezervni čevlji, domače breskve in tisti večni občutek, da smo gotovo nekaj pozabili.
Odhod na morje ob treh zjutraj danes zveni skoraj pretirano. Avtomobili imajo klimatske naprave, navigacija sproti kaže zastoje, počivališč je več, ceste so boljše, trajektne povezave so preglednejše. A nekoč je imela ta ura zelo dober razlog. Zgodnji odhod ni bil samo navada starih staršev, ampak premišljena strategija za preživetje dolge poletne vožnje.
Najprej je bilo treba prehiteti vročino
Največji sovražnik poti na morje ni bila samo kolona. Bila je vročina. Avtomobili brez klimatske naprave so se poleti hitro spremenili v pločevinaste pečice. Odprta okna so pomagala le toliko, dokler se ni začel hrup, prepih in prah. Otroci na zadnjih sedežih so postali nemirni, sendviči so se segreli, plastenka vode je imela okus po toplem avtu, asfalt pa je sredi dneva dihal svojo vročino.
Zato je bila tretja ura zjutraj skoraj idealna. Zrak je bil še hladen, ceste mirnejše, motor je deloval lažje, ljudje v avtu pa so vsaj prvih nekaj ur večinoma molčali ali spali. Najtežji del poti je družina opravila, preden se je dan zares razživel. Do prvega resnega sonca je bil za njimi že lep kos poti proti Jadranu.
Otroci so lažje prespali polovico poti
Starši so dobro vedeli, da miren otrok na zadnjem sedežu pomeni mirnejšo vožnjo. Odhod ob treh zjutraj je imel zato še eno prednost: otroci so se v avto pogosto preselili skoraj neposredno iz postelje. Odeja čez noge, glava na blazini, nekdo je držal plišasto igračo, drugi je že po desetih minutah spet spal.
To je bil tihi del potovanja. Brez vprašanj, koliko je še do morja. Brez pritoževanja, da je nekomu slabo. Brez prepirov zaradi prostora na zadnjem sedežu. Starša sta imela nekaj ur dragocenega miru, otroci pa so se prebudili šele takrat, ko je cesta že dišala drugače.
Kolone so se začele pozneje
Tudi prometna logika je bila jasna. Kdor je na morje odšel pozno, se je pogosto znašel v zgoščenem toku vozil, posebej ob sobotah, menjavah turistov in pred cestninskimi postajami. Danes promet spremljamo na telefonu, nekoč pa se je odločalo bolj po občutku, izkušnjah in družinskem izročilu. »Ob treh gremo, da smo pred drugimi,« je bilo pravilo, ki ga ni bilo treba dodatno razlagati.
Zgodnji odhod je pomenil, da si prišel do najbolj obremenjenih odsekov pred glavnino prometa. Če je bila na poti meja, si jo želel prečkati pred jutranjim valom. Če je bil na koncu poti trajekt, si želel priti dovolj zgodaj, da nisi izgubil polovice dneva v čakanju. Dopust je bil kratek, vsak izgubljen dopoldan pa se je zdel skoraj greh.
Prihod pred poldnevom je bil mala zmaga
Eden najlepših trenutkov starega potovanja na morje je bil prihod v kraj, še preden je sonce doseglo najhujšo moč. Parkiranje pred apartmajem, prvi pogled proti morju, odpiranje prtljažnika, iskanje ključev, otroci v natikačih in občutek, da je pred nami še cel dan. Ni bilo nujno, da si se takoj kopal. Dovolj je bilo, da si prišel.
Prihod pred poldnevom je pomenil tudi lažje razpakiranje. Hladilna torba je še držala, hrana ni bila povsem segreta, soba se še ni spremenila v pečico, prvi sprehod do plaže pa je bil mogoč brez popolne izčrpanosti.
Danes imamo več udobja, a razlog ni izginil
Res je, današnje poti so drugačne. Klimatska naprava je skoraj samoumevna, ceste so hitrejše, vozila varnejša, navigacija opozori na zastoj, trajektne vozovnice je mogoče preveriti vnaprej. A zgodnji odhod ni postal brez smisla. Še vedno ima svoje prednosti, posebej ob poletnih koncih tedna, vročinskih valovih in vožnjah z otroki.
Razlika je v tem, da danes ni treba na pot nujno ob treh. Včasih je bolj pametna peta ura, včasih večerni odhod, včasih dan prej. Bistvo pa ostaja enako: najtežji del poti je dobro opraviti, preden vročina, gneča in utrujenost dosežejo vrh.
Stara navada je imela več modrosti, kot se zdi
Odhod ob treh zjutraj ni bil romantičen v trenutku, ko je zazvonila budilka. Bil je naporen, tih in nekoliko zmeden. Toda imel je cilj. Varnejšo vožnjo, manj vročine, manj čakanja in več dopusta na koncu poti. Danes se ga mnogi spominjajo z nasmehom, ker je v njem nekaj, česar aplikacije ne morejo nadomestiti: družinski ritem, ki se je ponavljal vsako poletje.
V tisti zgodnji uri je bilo nekaj posebnega. Mesto je še spalo, luči ob cesti so utripale, v avtu je dišalo po kavi in sendvičih, na radiu je igral program za nočne voznike. Morje še ni bilo vidno, a je bilo že skoraj tam. Prav zato se ta navada vrača v spomin kot eden najmočnejših prizorov starih dopustov. Ne zato, ker je bila pot lahka, ampak zato, ker smo vedeli, da se za njo začne poletje.
