Prodaja fotografij prek spletnih knjižnic na prvi pogled deluje preprosto. Fotografijo posnamete, jo naložite na Shutterstock ali podoben servis, dodate naslov in ključne besede ter čakate, da jo nekdo kupi.
Resničnost je lahko precej manj privlačna. Primer slovenskega uporabnika, ki je na Shutterstocku od maja 2024 objavil skoraj 1000 fotografij, kaže, kako počasen in skromen je lahko zaslužek tudi ob precej veliki zbirki posnetkov.
Od 6. maja 2024 je prodal oziroma licenciral 261 fotografij in en videoposnetek. Skupni zaslužek: 69,98 evra.
To pomeni, da sama količina objavljenih fotografij še zdaleč ne zagotavlja opaznega zaslužka.
Skoraj dve leti dela, rezultat pa manj kot 70 evrov
Na prvi pogled številka 262 prodaj ne deluje slabo. Težava se pokaže šele pri prihodku.
Če skupnih 69,98 evra razdelimo med 262 licenc, dobimo povprečno približno 27 centov na posamezno prodajo. V praksi se zneski od prodaje do prodaje razlikujejo, toda povprečje dobro pokaže razsežnost problema.
Pri spletnih knjižnicah fotografij namreč fotograf ne določa vedno sam, koliko bo prejel ob posamezni uporabi njegovega dela. Zaslužek je povezan z načinom licenciranja, naročniškimi paketi kupcev in sistemom provizij posamezne platforme.
Shutterstock uporablja tudi sistem ravni za svoje ustvarjalce. Iz dokumentacije, ki jo je prejel uporabnik, je razvidno, da prva raven do 100 licenc prinaša 15-odstotni delež, druga raven med 101 in 250 licencami 20 odstotkov, tretja med 251 in 500 pa 25 odstotkov. Višje ravni segajo vse do 40 odstotkov pri več kot 25.000 licencah.
Uporabnik je s preseženimi 251 licencami tako dosegel tretjo raven. Toda višji odstotek sam po sebi še ne pomeni visokega zaslužka. Če je osnovna vrednost licence nizka, je nizek tudi znesek, ki na koncu pripade fotografu.
Fotografija se lahko pojavi v velikem mediju, avtor pa dobi drobiž
Posebej zanimiv je drugi del te zgodbe. Številne fotografije iz omenjene zbirke so se pozneje pojavile na slovenskih spletnih straneh, med drugim v spletnih medijih. Fotograf tako lahko svojo fotografijo vidi objavljeno ob novici, ki doseže več deset ali celo več sto tisoč bralcev, njegov prihodek od posamezne licence pa je lahko le nekaj deset centov.
Tu se pokaže velika razlika med prodajo prek množične knjižnice in neposredno prodajo fotografije naročniku.
Če bi avtor isto fotografijo mediju prodal neposredno, bi lahko zanjo zahteval več evrov, pri določenih vrstah posnetkov tudi bistveno več. Pri specializiranih, lokalnih ali težko ponovljivih fotografijah je lahko razlika med neposredno prodajo in mikrostock licenco večkratna.
Toda neposredna prodaja zahteva nekaj drugega: stik z naročniki, ponudbe, izdajanje računov, pogajanje o pravicah uporabe in predvsem fotografije, ki jih nekdo v določenem trenutku dejansko potrebuje.
Shutterstock je v tem pogledu udobnejši. Fotografijo naložite enkrat, nato pa jo lahko ista datoteka teoretično proda večkrat. V zameno za to udobje je prihodek pri posamezni licenci pogosto zelo majhen.
Tisoč fotografij danes ni tako veliko, kot se sliši
V analognih časih bi bila zbirka 1000 kakovostnih fotografij precej obsežen arhiv. V velikih spletnih knjižnicah je to druga zgodba.
Fotograf tekmuje z ogromnim številom drugih ustvarjalcev in z neštetimi podobnimi posnetki. Fotografija Ljubljane, avtomobila, hrane, morja ali običajnega poslovnega sestanka je lahko tehnično odlična, vendar je zanjo na trgu hkrati na voljo na tisoče alternativ.
Zato pri spletni prodaji ni odločilno samo vprašanje, ali je fotografija dobra. Pomembno je tudi, ali je redka, uporabna, aktualna in pravilno opisana.
Posebej zanimive so lahko lokalne in novičarske fotografije, saj jih fotograf iz drugega dela sveta težko posname. Požar v slovenskem mestu, odprtje novega objekta, lokalni prometni dogodek, pomembna stavba ali fotografija kraja, za katerega v velikih knjižnicah skoraj ni gradiva, imajo drugačno tržno vrednost kot še ena generična fotografija skodelice kave.
Toda tudi pri takšnih vsebinah ni zagotovila za prodajo.
Potem je prišla še umetna inteligenca
Položaj klasične spletne fotografije dodatno spreminjajo generatorji slik z umetno inteligenco.
Za generično ilustracijo poslovnega sestanka, kuhinje, družine za mizo, počitniške destinacije ali jesenskega prizora naročnik danes pogosto ne potrebuje več konkretne fotografije iz spletne knjižnice. Podobno podobo je mogoče ustvariti v nekaj sekundah.
To ne pomeni, da je fotografija kot taka umrla.
Pomeni pa, da je precej bolj ogrožen del trga, ki je temeljil na generičnih fotografijah. Prav tam je bila nekoč velika prednost stock knjižnic: kupcu ni bilo treba organizirati fotografiranja, ampak je primerno fotografijo preprosto poiskal in licenciral.
Danes ima še eno možnost.
Reportažne fotografije umetna inteligenca ne more preprosto nadomestiti
Pri novičarski in dokumentarni fotografiji je položaj drugačen. Če se nekje zgodi poplava, prometna nesreča, politični dogodek, odprtje novega objekta ali velik požar, umetno ustvarjena slika dogodka ni nadomestilo za dejansko fotografijo s kraja.
Vrednost takšnega posnetka je prav v tem, da prikazuje nekaj, kar se je res zgodilo. Zato trditev, da je fotografija mrtva, verjetno še ne drži. Bolj natančno bi bilo reči, da se njen trg hitro spreminja.
Največji pritisk čutijo fotografije, ki jih je mogoče enostavno nadomestiti. Fotografije resničnih dogodkov, ljudi, krajev in trenutkov pa imajo še vedno lastnost, ki je umetna inteligenca nima: so dokument resničnosti.
Se torej splača začeti?
Če nekdo odpre račun na spletni knjižnici z mislijo, da bo po nekaj sto naloženih fotografijah dobival reden mesečni prihodek, je lahko razočaranje precejšnje. Primer skoraj 1000 fotografij, 262 licenc in 69,98 evra zaslužka kaže prav to.
Na drugi strani lahko takšna knjižnica fotografu še vedno služi kot dodatni prodajni kanal. Fotografije so že posnete, arhiv obstaja, nalaganje pa lahko sčasoma prinese nekaj prihodka, ki ga sicer ne bi bilo.
Toda računica postane precej manj privlačna, ko v njo vključimo ure fotografiranja, obdelavo, dodajanje opisov in ključnih besed ter nalaganje datotek.
Spletne knjižnice niso slepa ulica, a vendarle …
Če bi bil cilj zgolj zaslužek, bi moral fotograf pri takšnih rezultatih zelo resno razmisliti, ali je njegov čas bolje porabiti za neposredno prodajo, delo za naročnike ali za gradnjo lastnega fotografskega arhiva.
Spletne knjižnice torej niso nujno slepa ulica. So pa daleč od predstave o pasivnem zaslužku, pri katerem enkrat naložiš fotografijo, nato pa denar prihaja sam. Pri omenjenem uporabniku je po več kot dveh letih dela prišel. Le zelo počasi.
