Pred desetletji je imel marsikateri slovenski dom vsaj eno zbirko. Nekdo je v album skrbno lepil poštne znamke, drugi je shranjeval papirnate prtičke, razglednice, značke ali vrečke, tretji pa ni dovolil, da bi po praznikih končala v smeteh posebej lepa škatla od bonboniere.
Danes takšnega zbiranja verjetno ne srečujemo tako pogosto, vendar ni izginilo. Najboljši dokaz so poštne znamke. Filatelistična društva v Sloveniji še vedno delujejo, zbiralci se redno srečujejo, izmenjujejo gradivo in pripravljajo razstave. Zbirateljstvo se je le precej spremenilo.
Album s poštnimi znamkami je bil nekoč skoraj običajen hobi
Poštne znamke so imele veliko prednost. Bile so majhne, poceni, prihajale so z vsega sveta in vsaka je nosila svojo zgodbo.
Otroku je pismo iz Nemčije, Švice, Kanade ali Avstralije lahko prineslo nekaj, česar v trgovini ni mogel kupiti. Znamko je previdno odlepil s kuverte, jo posušil in spravil v album.
Nekateri so zbirali vse, drugi samo živali, športnike, avtomobile, ladje, rastline ali znamke posameznih držav. Dvojne primerke se je menjalo s prijatelji.
Filatelija je bila hkrati hobi in majhno okno v svet.
Danes pisem z znamkami dobimo bistveno manj, zato tudi otroci do njih ne pridejo več tako spontano. Toda organizirana filatelija v Sloveniji ostaja živa.
Filatelistična zveza Slovenije ima društva po različnih delih države, med drugim v Ljubljani, Mariboru, Celju, Domžalah, Trbovljah, Škofji Loki, Novi Gorici, Slovenj Gradcu in Brežicah. Nekatera imajo še vedno tedenska ali mesečna srečanja.
V Brežicah se denimo člani Društva zbirateljev Verigar po podatkih zveze srečujejo vsak četrtek, enkrat na leto pa pripravljajo tudi mednarodno srečanje zbirateljev.
Filatelistična zveza še danes izdaja revijo Nova filatelija, omogoča razstavljanje zbirk ter spodbuja zbiranje znamk, starih pisem, razglednic, kolkov in drugega poštnega gradiva.
Tudi razstave niso izginile. Septembra 2026 je bila v Kranju mednarodna filatelistična razstava DvanajstoOkno Kranj 2026.
Nismo zbirali samo znamk
Kdor je odraščal pred nekaj desetletji, se bo verjetno spomnil še precej bolj nenavadnih zbirk.
Papirnati prtički so bili pravi mali zaklad. Posebej cenjeni so bili tisti z rožami, prazničnimi motivi, risanimi junaki ali napisi iz tujine. Prtička se praviloma ni uporabljalo. Ostal je lepo zložen in spravljen.
Podobno je bilo z različnimi vrečkami. Lepo potiskana trgovska vrečka iz tujine je bila v obdobju, ko potovanja in tuje trgovine niso bile tako dostopne kot danes, precej zanimivejša kot sodobna plastična vrečka iz supermarketa.
Shranjevale so se tudi škatle od bonbonier in čokolad. Pogosto niso končale prazne v smeteh, ampak so dobile novo nalogo. V njih so pristali gumbi, fotografije, pisma, šivalni pribor, razglednice ali kakšna druga zbirka.
Marsikje so se zbirale še značke, vžigalične škatlice, nalepke, kovanci, razglednice, pivski podstavki, papirčki od bombonov in različni spominki.
Natančnih podatkov o tem, koliko Slovencev danes zbira takšne predmete, ni. Pri teh neformalnih zbirkah tudi nikoli ni bilo prave statistike.
Zbiranje se je preselilo na drugačen teren
Spremenil se je predvsem način, kako do predmetov pridemo. Nekoč je bilo treba počakati na pismo iz tujine, prositi sorodnika za znamko ali med počitnicami prinesti domov nekaj zanimivega. Dvojne primerke smo menjali osebno.
Danes lahko zbiralec v nekaj minutah najde predmet z drugega konca Evrope. Splet je močno olajšal nakup, prodajo in izmenjavo.
S tem se je nekoliko izgubila tudi tista naključnost, ki je bila nekoč velik del čara. Znamka iz Kanade ni bila zanimiva samo zaradi motiva. Zanimiva je bila zato, ker je nekdo moral iz Kanade najprej poslati pismo.
Podobno je bilo z vrečko iz italijanske ali nemške trgovine. Danes jo lahko skoraj vsakdo prinese z vikend izleta. Pred štiridesetimi leti je lahko že sama povedala, da je nekdo obiskal kraj, kamor večina ljudi okoli nas ni pogosto zahajala.
Nekatere stare zbirke so danes lahko zanimive tudi drugim
Po podstrešjih, omarah in predalih je zato še ogromno albumov, škatel in map, ki jih nihče ni odprl desetletja.
Pri znamkah velja nekaj previdnosti. Starost sama po sebi še ne pomeni visoke vrednosti. Nekatere stare znamke so zelo pogoste in vredne malo, druge pa lahko zaradi redkosti, napake, žiga, ohranjenosti ali posebne izdaje zanimajo resne zbiralce.
Zato starega albuma ni smiselno preprosto zavreči.
Filatelistična društva so lahko prvo mesto, kjer se lastnik pozanima, kaj pravzaprav ima. Zbiralci se v društvih še vedno srečujejo prav zaradi izmenjave predmetov, znanja in izkušenj.
Podobno velja za stare razglednice, pisma, značke in nekatere druge predmete. Njihova zanimivost ni vedno samo denarna. Fotografija kraja, žig majhne pošte ali star napis na embalaži lahko pokažejo tudi del vsakdanjega življenja, ki ga danes ni več.
Morda danes zbiramo samo drugačne stvari
Želja po zbiranju očitno ni izginila. Spremenili so se predmeti. Nekoč je otrok čakal novo znamko ali prtiček. Danes lahko zbira kartice, figurice, športne drese, stare igralne konzole, vinilne plošče ali predmete določene znamke.
Zanimivo pa je, da imajo stare zbirke še eno lastnost, ki je nove težko nadomestijo. Pogosto natančno povedo, kdo jih je zbiral.
Album poštnih znamk, škatla polna razglednic ali kup skrbno zloženih prtičkov je lahko majhen arhiv nekega otroštva.
Zato je ob naslednjem pospravljanju stare omare vredno pogledati, kaj je v tisti škatli, ki je nihče ni odprl že dvajset ali trideset let. Morda nima velike tržne vrednosti. Lahko pa skriva zbirko, ob kateri se bo kdo zelo hitro spomnil, kako resna stvar je bila nekoč menjava ene manjkajoče znamke za tri dvojne.
