Človek, ki se nenadoma umakne iz družbe, izgubi zanimanje za stvari, ki jih je imel rad, ali se začne nenavadno obnašati, je lahko v duševni stiski. Med opozorilnimi znaki so tudi dolgotrajna žalost, razdražljivost, težave s spanjem, izrazita utrujenost in občutek brezupa. Posebej pozorni bodite, kadar spremembe trajajo dlje časa, se stopnjujejo ali človeku otežujejo vsakdanje življenje.
V soboto, 10. oktobra, obeležujemo svetovni dan duševnega zdravja. Ob tej priložnosti je v ospredju tudi vprašanje, kako pravočasno opaziti stisko pri družinskem članu, prijatelju, sodelavcu ali sosedu. Za prvi korak ni potrebno strokovno znanje. Včasih zadostuje že iskreno vprašanje, kako se človek počuti, in pripravljenost, da njegov odgovor zares poslušamo.
Pet sprememb, ki lahko opozarjajo na duševno stisko
Duševna stiska ni pri vseh ljudeh videti enako. Nekdo postane tih in zaprt vase, drugi je nenavadno nemiren ali razdražljiv. Tudi človek, ki navzven deluje nasmejan in uspešen, lahko doživlja resne težave.
Pozornost si zaslužijo predvsem spremembe glede na njegovo običajno vedenje.
1. Umikanje od ljudi. Oseba se vse redkeje odziva na klice, odpoveduje dogovore ali se izogiba druženju. Morda opusti dejavnosti, ki so ji bile še nedavno v veselje.
2. Spremembe razpoloženja. Pogostejša žalost, jokavost, občutki praznine, tesnoba ali nenavadna jeza lahko kažejo, da se človek spoprijema s težavami, o katerih težko govori.
3. Motnje spanja in spremembe apetita. Nekateri težko zaspijo ali se ponoči pogosto prebujajo. Drugi spijo precej več kot običajno. Spremeni se lahko tudi odnos do hrane.
4. Težave pri vsakdanjih obveznostih. Človek težje ohranja pozornost, pozablja dogovore, zanemarja osebno higieno ali ne zmore opravljati nalog, ki jih je prej obvladoval brez večjih težav.
5. Izjave o brezupu ali lastni nevrednosti. Besede, kot so “Nič več nima smisla”, “Vsem sem samo v breme” ali “Ne zmorem več”, je treba vzeti resno. Ne pomenijo nujno samomorilne ogroženosti, so pa razlog za miren pogovor in preverjanje, ali je oseba varna.
Posamezen znak še ne pomeni duševne motnje. Utrujenost, slabo spanje in umik iz družbe imajo lahko različne vzroke. Bolj zaskrbljujoče je, kadar se pojavi več sprememb hkrati ali se človekovo stanje opazno slabša.
Kaj reči človeku, za katerega vas skrbi?
Veliko ljudi stisko pri bližnjem opazi, vendar ne vedo, kako začeti pogovor. Bojijo se, da bodo preveč vsiljivi ali da bodo rekli kaj napačnega.
Najbolje je začeti preprosto, brez obtoževanja in ugibanja o diagnozi.
Lahko rečete: “Opazil sem, da si zadnje čase bolj tih. Skrbi me zate. Bi se rad pogovoril?”
Če oseba začne pripovedovati o svojih težavah, je ni treba takoj zasuti z nasveti. Dajte ji čas, da pove, kar želi. Ne prekinjajte je in ne zmanjšujte pomena njenih občutkov.
Izjave, kot so “Saj ni tako hudo”, “Drugi imajo še večje težave” ali “Samo pozitivno razmišljaj”, pogosto ne pomagajo. Človek lahko dobi občutek, da njegove stiske ne razumemo.
Koristneje je vprašati: “Kaj ti je trenutno najtežje?” ali “Kako ti lahko pomagam?”
Če oseba o težavah še ni pripravljena govoriti, je ne silite. Lahko ji poveste, da ste na voljo tudi pozneje. Če pa obstaja sum neposredne nevarnosti, zgolj čakanje ni dovolj.
Kaj je psihološka prva pomoč?
Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) opozarja na pomen psihološke prve pomoči, s katero lahko človeku v stiski pomagajo tudi ljudje brez strokovne izobrazbe.
Psihološka prva pomoč ni psihoterapija in ne pomeni postavljanja diagnoze. Gre za osnovno, podporno ravnanje, katerega namen je človeku pomagati, da se počuti varneje, slišanega in manj osamljenega.
V praksi to pomeni, da opazimo, kaj se dogaja, pristopimo spoštljivo, prisluhnemo in po potrebi pomagamo poiskati ustrezno pomoč.
Včasih je koristna povsem konkretna podpora. Človeka lahko spremljamo do zdravnika, mu pomagamo poiskati kontakt strokovne službe ali ga vprašamo, ali potrebuje pomoč pri vsakdanjih opravilih.
Pri tem spoštujemo njegove želje in zasebnost. Ni treba, da poznamo vse podrobnosti njegovih težav, da bi mu lahko pomagali.
Kdaj je potrebna strokovna pomoč?
Če stiska traja več tednov, se stopnjuje ali močno vpliva na spanje, delo, odnose in vsakdanje življenje, je smiselno poiskati strokovno pomoč.
Prva možnost je lahko osebni zdravnik, ki oceni stanje in svetuje nadaljnje korake. Pomoč je mogoče poiskati tudi v centrih za duševno zdravje, kjer delujejo strokovnjaki različnih področij.
Posebej resno je treba vzeti omenjanje samomora, poslavljanje, izražanje želje po smrti ali pripravljanje na samopoškodovanje.
Če vas skrbi, da človek razmišlja o samomoru, ga lahko o tem vprašate neposredno in mirno. Takšno vprašanje samo po sebi ne spodbuja samomorilnega vedenja. Lahko pa omogoči, da oseba spregovori o nevarnosti, ki je doslej ni znala izraziti.
Če obstaja neposredna nevarnost za življenje, pokličite 112. Osebe ne puščajte same, če je to za vas varno, in upoštevajte navodila nujnih služb.
Kje v Sloveniji poiskati pomoč?
Poleg osebnega zdravnika in centrov za duševno zdravje so na voljo tudi telefonske oblike podpore.
- 112 – nujna pomoč ob neposredni ogroženosti življenja.
- 116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik, 24 ur na dan.
- 01 520 99 00 – Klic v duševni stiski, vsak dan med 19. in 7. uro.
- 116 111 – TOM telefon za otroke in mladostnike, vsak dan med 12. in 20. uro.
Dodatne informacije o duševnem zdravju, psihološki prvi pomoči in možnostih pomoči so na voljo na spletni strani NIJZ in portalu Programa MIRA.
Svetovni dan duševnega zdravja je lahko priložnost, da se oglasimo človeku, s katerim že dolgo nismo govorili, ali se nekoliko dlje zadržimo ob nekom, za katerega opažamo, da mu ni lahko. Če nam zaupa svojo stisko, ni treba, da imamo pripravljen odgovor na vsako težavo. Pomembno je, da ga poslušamo in mu pomagamo do ustrezne podpore.
