Jesenski mrak pride vse prej, promet pa je ob koncu dneva še vedno gost. Prav v takšnih razmerah lahko vozniki po 60. letu hitreje opazijo, da vožnja zahteva več zbranosti kot nekoč. Žarometi nasproti vozečih vozil bolj bleščijo, temen pešec ob robu ceste se pokaže pozneje, oči pa potrebujejo več časa za prilagajanje na spremembe svetlobe.
Takšne spremembe niso nenavadne. S staranjem se spreminjajo zenica, očesna leča, občutljivost za kontrast in hitrost prilagajanja na temo. Težave zato pogosto niso najbolj izrazite sredi jasnega dne, temveč prav zvečer, ob dežju ali na slabo osvetljeni cesti.
Mrak očem po 60. letu postavi precej težjo nalogo
Zenica se z leti praviloma slabše razširi, očesna leča pa prepušča manj svetlobe in jo lahko tudi bolj razprši. Na mrežnico zato pride manj uporabne svetlobe, zaradi česar je razlikovanje podrobnosti v temi zahtevnejše.
Položaj dodatno poslabšajo močni viri svetlobe. Žarometi vozila iz nasprotne smeri lahko povzročijo močno bleščanje, okoli luči pa se lahko pojavijo svetlobni krogi. Oči nato potrebujejo nekaj časa, da ponovno zaznajo temnejšo cesto.
Pešca ob robu ceste lahko opazimo pozneje
Pri vožnji v mraku postane pomembna sposobnost zaznavanja kontrasta. Temna jakna na temnem ozadju je bistveno težje opazna kot podnevi.
Podobno velja za kolesarje brez izrazitih odsevnih elementov, živali ob cesti in nekatere prometne ovire. Voznik lahko predmet sicer vidi, vendar ga prepozna pozneje, kot bi ga pri dobri dnevni svetlobi.
Utrujenost lahko občutek še okrepi
Večerna vožnja pogosto sovpada z utrujenostjo po celotnem dnevu. Oči in možgani morajo v slabši svetlobi vložiti več napora v prepoznavanje okolice, prometnih znakov in drugih vozil.
Pojavijo se lahko napete oči, občutek počasnejšega zaznavanja ter večja želja po zmanjšanju hitrosti. Prav takšna prilagoditev je lahko smiselna.
Preverite, koliko vas vožnja v mraku obremenjuje
Kako udobna je vaša vožnja v mraku?
Odgovorite na pet kratkih vprašanj o tem, kako doživljate večerno vožnjo.
Vas žarometi nasproti vozečih vozil močno motijo?
Čisto vetrobransko steklo naredi več, kot se zdi
Eden najpreprostejših ukrepov se začne še pred vožnjo. Vetrobransko steklo naj bo čisto tudi na notranji strani, saj masten film, prah in drobne sledi močno razpršijo svetlobo žarometov.
Podobno velja za avtomobilske luči. Umazani ali porumeneli žarometi slabše osvetljujejo cesto, nepravilno nastavljen snop pa lahko dodatno zmanjša preglednost.
Veliko pomaga tudi nekoliko večja varnostna razdalja. V mraku namreč ni pomemben samo reakcijski čas, temveč tudi trenutek, v katerem oviro sploh zaznamo.
Očala lahko pomagajo, vendar niso rešitev za vse težave
Redno preverjanje vida po 60. letu postaja posebej pomembno, če se težave pokažejo predvsem ponoči. Spremenjena dioptrija, siva mrena, glavkom ali bolezni rumene pege lahko vplivajo na kakovost vida, še preden postanejo težave izrazite tudi podnevi.
Pri očalih lahko kakovosten protiodsevni nanos zmanjša moteče odseve na površini stekel. Različna obarvana očala, ki se prodajajo posebej za nočno vožnjo, pa niso samodejno boljša izbira. Zatemnjena ali rumeno obarvana stekla lahko zmanjšajo količino svetlobe, ki pride do očesa, zato je pri izrazitejših težavah smiselnejši pregled vida.
Jesenska vožnja hitro pokaže spremembe, ki jih poleti ne opazimo
September in oktober sta dobra trenutka, da voznik začne spremljati, kako se počuti za volanom po sončnem zahodu. Hitrejši mrak pomeni, da se vsakodnevne poti, ki smo jih poleti opravili pri dnevni svetlobi, nenadoma preselijo v slabše svetlobne razmere.
Če postanejo bleščanje, nejasen vid ali težave pri prepoznavanju pešcev izrazitejši, jih ni smiselno pripisati samo temi. Pregled vida lahko pokaže, ali je potrebna nova dioptrija ali dodatna obravnava. Do takrat pa pomagajo čisto steklo, urejeni žarometi, nekoliko nižja hitrost in več prostora do vozila spredaj.
