Za nekatere se dopust začne že ob zadnjem pogledu na službeni računalnik. Za druge šele tedaj, ko je avto naložen, dokumenti pospravljeni v predal pri sovozniku in se na navigaciji izpiše znana pot proti morju. A za veliko Slovencev ima dopust na Hrvaškem prav poseben začetek. Ne zgodi se doma, ne na meji in niti ne nujno na prvi plaži. Zgodi se v trenutku, ko se v zraku prvič zmešajo vonj borovcev, sol, vroč asfalt in zvok morja nekje za ovinkom.
Hrvaška obala za Slovence ni samo destinacija. Je navada, spomin, družinski zemljevid in občutek, da se poletje zares odklene šele tam, kjer se cesta začne spuščati proti Jadranu. Nekdo ta trenutek doživi na prvem pogledu na Kvarner. Drugi pri postanku na počivališču po predoru Sveti Rok. Tretji šele na trajektu, ko avto ostane v garaži, človek pa stopi na palubo in ugotovi, da se mu nikamor več ne mudi.
Dopust se pogosto začne že pred morjem
Pot na Hrvaško ima svoje male obrede. Jutranji odhod pred gnečo, kava v termovki, sendviči v foliji, prva nervoza zaradi zastojev, tišji pogovor med potniki in tisti trenutek, ko nekdo v avtu reče: “Zdaj smo pa že blizu.” Prav ta bližina je del dopusta.
Slovenci smo obalo pogosto začeli spoznavati še kot otroci. Nekateri iz šotorov, drugi iz apartmajev s plastičnimi stoli na terasi, tretji iz kampov, kjer je bilo treba zjutraj po kruh in zvečer po sladoled. Zato se dopust ne začne le z lokacijo, temveč z občutkom ponavljanja nečesa znanega.
Prvi pogled na morje ima posebno moč
Prvi pogled na morje je za mnoge najmočnejši signal, da se je vsakdan za nekaj dni umaknil. Lahko je to modrina pri Reki, prizor s ceste proti Crikvenici, razgled pred Senjem, panoramski odsek proti Dalmaciji ali trajektna luka v Splitu. Ni pomembno, ali je cilj Krk, Cres, Lošinj, Pag, Brač, Hvar ali Makarska. Morje naredi svoje.
V tistem trenutku postanejo kolone manj pomembne, seznam opravkov se skrajša, telefon izgubi del oblasti nad dnevom. Dopust dobi vonj in zvok, ne samo datum na koledarju.
Trajekt je za mnoge pravi začetek otoka
Za tiste, ki potujejo na otoke, se dopust pogosto začne na trajektu. Čakanje v pristanišču je lahko naporno, a ima tudi svoj ritem. Avtomobili stojijo v vrstah, ljudje hodijo po vodo, otroci sprašujejo, kdaj gremo gor, iz zvočnikov se slišijo navodila, posadka usmerja vozila.
Prava sprememba se zgodi po vkrcanju. Motorji utihnejo, potniki se povzpnejo na palubo, obala se začne odmikati. Otok še ni dosežen, a občutek dopusta je že tam. Trajekt je nekakšen prehod med dvema svetovoma: za hrbtom ostaneta cesta in urnik, spredaj čakata zaliv in počasnejši dan.
Zakaj prav Hrvaška ostaja tako domača?
Hrvaška je Slovencem blizu, razumljiva in dovolj raznolika. Do Kvarnerja je mogoče priti hitro, do Dalmacije nekoliko počasneje, do otokov pa s tistim dodatnim občutkom potovanja. Jezik ne predstavlja velike ovire, navade so znane, morje pa je povezano z nešteto osebnimi zgodbami.
Za mnoge družine se isti kraji ponavljajo več let zapored. Isti apartma, ista plaža, isti pek, ista pot do trgovine. Nekdo bi temu rekel rutina, a prav ta ponovljivost je razlog, da se človek sprosti hitreje. Ni treba vsega znova odkrivati. Dovolj je priti.
Najlepši trenutek ni vedno na plaži
Zanimivo je, da se dopust za marsikoga ne začne z ležanjem ob vodi. Začne se pri odpiranju vrat apartmaja, ko po dolgi vožnji najprej preverimo teraso. Začne se pri prvem skoku v trgovino, pri iskanju parkirišča pred plažo, pri hladni pijači po razpakiranju ali pri večerni hoji skozi kraj, ki se po letu dni zdi skoraj nespremenjen.
To so trenutki, ki jih turistični prospekti redko pokažejo, a v resnici sestavljajo dopust. Brisače čez ograjo, natikači pred vrati, vonj po ribah iz sosednje konobe, zvok škržatov in prva večerna utrujenost, ki ni ista kot domača.
Kako si ta začetek dopusta ne pokvariti?
Največ romantike izgine zaradi slabega načrtovanja. Poletne sobote, vročina, zastoji pri predorih, gneča pred trajekti in prepozni odhodi lahko iz prvega dne naredijo preizkušnjo živcev. Zato je pametno pot načrtovati z rezervo, preveriti stanje na cestah, imeti v avtu vodo, prigrizke in dovolj potrpljenja.
Dopust se lažje začne lepo, če ne lovimo vsake minute. Prihod uro pozneje ni tragedija, če je pot mirnejša. Tudi prvi dan ni treba opraviti vsega: razpakirati, nakupiti, skočiti v morje, rezervirati večerjo in poslati fotografije vsem znancem. Včasih je dovolj, da človek sede, pogleda proti vodi in pusti, da se telo navadi na drugačen ritem.
Majhni obredi, ki naredijo veliko razliko
Nekdo dopust začne s prvo kavo na balkonu. Drugi s sprehodom do plaže brez kopanja. Tretji s hladno lubenico iz trgovine. Četrti s tem, da izklopi službena obvestila. Dobro je imeti svoj mali obred, ker možganom sporoči, da je vsakdan za nekaj časa končan.
Prav zato se Slovenci na Hrvaško tako radi vračamo. Ne samo zaradi morja, temveč zaradi trenutkov, ki jih tam že poznamo.
>>> PREBERI ŠE: Zakaj zbolimo drugi dan dopusta in ali ima letalo pri tem svojo vlogo?
Pravi začetek je občutek, da se vam ne mudi več
Najboljši trenutek dopusta ni nujno spektakularen. Pogosto je tih. Zgodi se, ko se vožnja konča, ko prtljaga ni več pomembna, ko se iz bližnjega borovca oglasi škržat in ko človek prvič po dolgem času ne pogleda na uro.
Za nekoga je to pogled na morje. Za drugega trajektna paluba. Za tretjega prvi večerni sprehod ob obali. A vsem tem trenutkom je skupno nekaj zelo preprostega: občutek, da se je vsakdan umaknil in da je pred nami nekaj dni, ki ne pripadajo nikomur drugemu.
