Na trajektu se človek pogosto sprosti šele takrat, ko vozilo ugasne, vrata se odprejo, potniki stopijo na palubo in morje začne delati svoje. A za mnoge se prava napetost ne konča pri vkrcanju. Vrne se tik pred prihodom v pristanišče, ko se potniki začnejo vračati v vozila. Takrat se začne tisti znani notranji dialog: bo šlo vse po načrtih, bom pravočasno prišel do avta, kdaj naj zaženem motor, kdaj se vključim v kolono, ali me bo kdo prehitel, ali bom moral speljati v klanec, ali bo prostora dovolj?
Izkrcanje s trajekta je za izkušene potnike rutina, za manj vajene pa trenutek, v katerem se pomešajo hrup motorjev, vonj po izpušnih plinih, ozki prehodi med vozili in občutek, da mora vse steči hitro. Prav zato se marsikomu zdi bolj stresno kot vkrcanje. Pri vkrcanju vas običajno usmerjajo delavci v pristanišču, pri izkrcanju pa se zdi, da se mora vsak voznik v nekaj sekundah znajti sam.
Največ stresa nastane tik pred prihodom
Prva napaka je hitenje. Veliko potnikov se ob prvem obvestilu takoj požene proti stopnicam, čeprav trajekt še ni privezan. Nastane gneča, ljudje stojijo v ozkih hodnikih, otroci iščejo starše, nekdo se vrača po torbo, drugi išče pravo palubo. Bolj miren pristop je preprost: zapomnite si, kje ste pustili avto, vzemite stvari pravočasno in se proti vozilu odpravite brez panike.
Najbolje je, da že ob vkrcanju pogledate, po kateri strani ste prišli na palubo, pri katerem stopnišču ste parkirali in ali ste v zgornjem ali spodnjem delu trajekta. Na večjih trajektih se ljudje pogosto zmedejo, ker se palube zdijo podobne. Dobra orientacija ob začetku plovbe pomeni manj živcev ob koncu.
Avta ne prižigajte prezgodaj
Pogosta napaka je prezgodnje prižiganje motorja. Vozniki sedijo v zaprtih palubah, trajekt še ni pripravljen za izkrcanje, motorji pa že tečejo. To ni prijetno za nikogar. Zrak postane slabši, hrup se poveča, nervoza pa se samo stopnjuje. Motor zaženite šele takrat, ko se kolona pred vami začne jasno premikati ali ko vas osebje usmeri naprej.
Enako velja za luči, klimatsko napravo in nepotrebno dodajanje plina. Na trajektu ni prostora za dokazovanje. Dobro izkrcanje je mirno, predvidljivo in brez nenadnih potez.
Kdaj se vključiti v kolono?
Vprašanje, ki marsikoga najbolj muči, je, kdaj se je treba vključiti v kolono. Odgovor je manj zapleten, kot se zdi: ostanite pri svojem vozilu, spremljajte osebje trajekta in se premaknite takrat, ko se premakne vrsta pred vami. Ne poskušajte si sami izboriti boljšega položaja, ne rinite iz bočne vrste in ne sledite vozniku, ki očitno improvizira.
Na trajektih je vrstni red izkrcanja odvisen od načina nakladanja, razporeditve vozil, palube in navodil posadke. Včasih gredo najprej vozila iz sredine, drugič iz ene strani, pri nekaterih trajektih se promet sprošča po pasovih. Voznik, ki misli, da mora nujno naprej, pogosto samo ustvari zmedo.
Najboljša taktika je potrpežljivost
Če ste v zadnjem delu trajekta, boste izstopili kasneje. To ni napaka, temveč del procesa. Poskus prehitevanja ali vrivanja lahko povzroči nevarne situacije, predvsem zaradi pešcev, kolesarjev, motoristov in majhnih otrok, ki se v pristanišču pogosto pojavijo nenadoma. Pristanišče ni avtocesta, temveč prometni prostor z veliko nepredvidljivimi gibi.
Pri izkrcanju imejte dovolj razdalje. Vozilo pred vami se lahko nenadoma ustavi, voznik lahko ugasne, prikolica lahko zaniha, avtodom potrebuje več prostora, motorist pa se lahko premakne drugače, kot pričakujete.
Strah pred speljevanjem je pogostejši, kot se zdi
Marsikomu največ nelagodja povzroči speljevanje po klančini. Trajektna rampa je lahko mokra, kovinska, rahlo spolzka ali strma. Če vozite ročni menjalnik, si vzemite trenutek več. Nič ni narobe, če speljete počasi. Bolje je mirno speljati kot sunkovito poskočiti proti vozilu pred seboj.
Pri avtomatskem menjalniku je postopek lažji, a previdnost ostaja. Ne zanašajte se na to, da bo vozilo samo uredilo vse. Noga naj bo pripravljena na zavori, pogled pa usmerjen naprej in na bok, kjer se lahko premika osebje ali pešci.
Posebna pozornost pri avtodomih, prikolicah in nizkih vozilih
Vozniki avtodomov, kombijev, vozil s strešnimi kovčki in avtomobilov s prikolico morajo biti pri izkrcanju še bolj pozorni. Rampa ima lahko prelom, pri katerem se nizko vozilo dotakne tal, prikolica pa lahko potrebuje širši lok. Če niste prepričani, speljite počasneje in sledite navodilom posadke. Delavci na trajektu vsak dan vidijo veliko različnih vozil in praviloma dobro vedo, komu je treba dati več prostora.
>> PREBERI ŠE: Na teh trajektnih linijah Jadrolinije je možna rezervacija
Kaj storiti, če gre kaj narobe?
Tudi najbolj izkušenemu vozniku se lahko zgodi, da vozilo ne vžge, da ne najde ključa, da otrok ni pripet, da se odpre prtljažnik ali da se v ključnem trenutku vklopi opozorilna lučka. Najslabša reakcija je panika. Vklopite varnostne utripalke, ostanite mirni in opozorite osebje. Na trajektih so takšne situacije znane in posadka jih zna reševati.
Če ste z družino, se dogovorite že prej. Otroci naj bodo pred izkrcanjem na svojih sedežih, pasovi pripeti, torbe pospravljene, vrata zaprta. Zadnje minute niso pravi čas za iskanje sončnih očal, plastenke ali telefona pod sedežem.
Ne glejte samo vozila pred seboj
Pri izkrcanju se veliko voznikov osredotoči le na zadek avtomobila pred sabo. Bolj varno je opazovati širšo sliko. Poglejte osebje, rob rampe, pešce, kolesarje, motoriste, promet v pristanišču in znake. Po izhodu s trajekta se pogosto takoj začne križišče, ovinek, vzpon ali vključevanje v lokalno cesto. Prvih sto metrov po izkrcanju je zato vrednih več pozornosti kot se zdi.
Miren izhod se začne že pred pristankom
Najboljši način za manj stresa je priprava. Pred prihodom pospravite kabino, pripnite otroke, nastavite navigacijo šele po izkrcanju ali naj to stori sopotnik, preverite, ali imate pri roki dokumente, telefon in ključe. Če vozite na neznanem otoku, si že prej oglejte, kam morate po izstopu. V pristanišču pogosto ni časa za počasno odločanje na prvem križišču.
Prav tako pomaga, če sprejmete, da izkrcanje traja nekaj minut. Ni treba biti prvi. Razlika med prvim in desetim avtomobilom je pogosto manjša od ene rdeče luči v naslednjem kraju. Dopust se ne začne hitreje zato, ker ste na rampi pridobili tri metre.
Trajekt ni preizkus živcev, ampak del poti
Izkrcanje s trajekta je najbolj mirno takrat, ko ga ne doživljamo kot tekmovanje. Posadka vodi postopek, voznik pa mora narediti tri stvari: biti pripravljen, upoštevati navodila in voziti počasi. Vse drugo je nepotrebna napetost.
Za mnoge Slovence je trajekt del poti na najlepši del dopusta. Malo morja, malo vetra, kava na palubi in občutek, da se celina počasi umika. Škoda bi bilo, da zadnjih deset minut pokvari nervoza v garažni palubi. Če veste, kdaj se vrniti v avto, kdaj prižgati motor in kdaj se vključiti v kolono, postane izkrcanje precej manj dramatično. Največkrat gre vse gladko. Počasi, po navodilih in brez potrebe, da bi bili prvi.
