November je primeren čas za sajenje jablan, hrušk, sliv in številnih drugih sadnih dreves. Toda pri sajenju lahko že na začetku naredimo napako, ki bo vplivala na rast drevesa več let. Sadilna jama mora biti dovolj široka, da se korenine lahko razvijajo, predvsem pa ne sme biti pregloboka.
Za sadiko s koreninsko grudo strokovnjaki praviloma priporočajo jamo, ki je približno dva- do trikrat širša od grude, globoka pa največ toliko, kolikor meri njena višina. Pri sadikah z golimi koreninami moramo zagotoviti dovolj prostora, da korenine razporedimo brez upogibanja.
Pravilna priprava sadilnega mesta je pogosto pomembnejša od količine gnojila, ki ga dodamo ob sajenju.
Kako velika naj bo sadilna jama?
Kmetijsko-gozdarski zavod Ljubljana v priporočilih za jesensko sajenje sadnih dreves navaja, da lahko na primernih, dobro založenih in odcednih tleh pripravimo sadilno jamo s premerom približno 60 centimetrov in globino 40 centimetrov.
To je uporabno izhodišče za številne običajne sadike na domačem vrtu, ni pa univerzalna mera.
Velikost prilagodimo koreninskemu sistemu, vrsti tal in velikosti sadike. Če je zemlja zbita ali slabo pripravljena, je priporočljivo zrahljati širše območje okoli sadilnega mesta.
Pri večjih sadikah s koreninsko grudo velja preprosto pravilo: bolje je izkopati širšo in nekoliko plitvejšo jamo kot ozko in pretirano globoko.
Korenine se namreč večinoma širijo v zgornjih plasteh tal, kjer imajo več dostopa do zraka in hranil.
Zakaj je pregloboka jama lahko nevarna?
Najpogostejša težava nastane, ko sadiko postavimo pregloboko ali ko se zemlja pod njo po sajenju posede.
Koreninski vrat, to je območje, kjer deblo prehaja v korenine, lahko tako konča pod površino zemlje.
To oteži dostop zraka do korenin, zadrževanje vlage ob deblu pa poveča nevarnost poškodb in propadanja lubja.
Zato naj sadika stoji na dovolj čvrsti podlagi. Če jamo izkopljemo pregloboko in jo nato na dnu napolnimo z rahlo zemljo, se lahko drevo sčasoma pogrezne.
Pri cepljenih sadnih drevesih moramo paziti še na cepljeno mesto. Prepoznamo ga po značilni zadebelitvi oziroma spremembi oblike debla.
Cepljeno mesto mora ostati nad površino zemlje. Če ga zakopljemo, lahko pri nekaterih sadnih vrstah in podlagah pride do neželenega ukoreninjenja cepljenega dela.
Ali na dno jame dodamo hlevski gnoj?
Marsikdo je prepričan, da bo drevo bolje raslo, če na dno sadilne jame nasuje veliko gnoja ali komposta.
Toda neposreden stik korenin s svežim hlevskim gnojem ali večjimi količinami mineralnega gnojila lahko povzroči poškodbe.
Na primernih vrtnih tleh je pogosto najbolje uporabiti obstoječo zemljo, morebitno gnojenje pa prilagoditi njeni založenosti s hranili.
KGZ Ljubljana pri slabo založenih tleh priporoča predhodno pripravo večjega sadilnega mesta, po možnosti na podlagi analize tal.
Posebej previdni bodimo na težkih, glinastih tleh. Velika jama, napolnjena z rahlim substratom, lahko ob slabem odtekanju vode deluje kot zbiralnik vode.
Če v njej voda zastaja, koreninam primanjkuje kisika. Na takšnem mestu je bolje najprej izboljšati odvodnjavanje ali izbrati primernejšo lego.
Po sajenju ne pozabite na vodo in zaščito
Novo drevo po sajenju temeljito zalijemo, tudi če je november razmeroma hladen. Voda pomaga, da se zemlja oprime korenin in zapolni prazne prostore. Okoli sadike lahko namestimo organsko zastirko, vendar jo odmaknemo od debla, da ob lubju ne zadržuje vlage.
Mlada drevesa je smiselno zaščititi tudi pred zajci, srnjadjo in drugimi živalmi, ki lahko pozimi poškodujejo lubje.
Če je sadika višja ali raste na vetrovnem mestu, ji zagotovimo ustrezno oporo.
Jesensko sajenje opravimo, dokler tla niso zmrznjena ali pretirano razmočena. Če je napovedan močnejši mraz in so tla že trda, je bolje počakati na primernejše razmere.
Preden sadiko dokončno zasujemo, še enkrat preverimo njeno višino. Korenine morajo imeti dovolj prostora, koreninski vrat in cepljeno mesto pa morata ostati pravilno nameščena. To je majhen korak, ki lahko drevesu prihrani leta težav.
