Zrela kutina je izrazito rumena, prijetno diši in se ob nežnem zasuku razmeroma zlahka loči od veje. To so trije najpomembnejši znaki, po katerih lahko ugotovimo, ali je primerna za obiranje. Ni treba čakati, da plodovi začnejo padati na tla. Pravzaprav je bolje, da jih oberemo nekoliko prej, saj se kutine ob padcu pogosto poškodujejo.
Pri presoji zrelosti se ne smemo zanašati na mehkobo. Kutina je tudi takrat, ko je popolnoma zrela, zelo trda. Bolj zanesljivi pokazatelji so sprememba barve iz zelenkaste v zlato rumeno, značilen sladkast vonj in manjša količina drobnih dlačic na lupini.
Pet znakov, da je kutina pripravljena za obiranje
Kutine na slovenskih vrtovih običajno dozorevajo oktobra, pri nekaterih sortah in v hladnejših legah pa se obiranje lahko zavleče v november. Posamezni plodovi na istem drevesu niso nujno enako zreli.
Prvi znak je barva. Nezrele kutine so pogosto zelenkaste, z dozorevanjem pa postajajo vse bolj rumene. Ko je večina površine enakomerno rumena oziroma zlato rumena, je plod praviloma že primeren za obiranje.
Drugi znak je vonj. Zrela kutina ima izrazito aromo, ki lahko spominja na kombinacijo jabolka, hruške in cvetlic. Pri nekaterih sortah je vonj tako močan, da ga zaznamo že, ko se približamo drevesu. Če je plod še zelenkast in skoraj brez vonja, je verjetno prezgodaj za obiranje.
Tretji znak so dlačice na lupini. Mlajši plodovi so pogosto prekriti s sivkastim ali belkastim puhom. Ko kutina dozoreva, se ta obloga običajno zmanjša in jo lahko zlahka obrišemo s prsti. Vendar sam puh ni dokončen pokazatelj zrelosti.
Četrti znak je pecelj. Zrelo kutino lahko primemo v dlan, jo nekoliko privzdignemo in nežno zasukamo. Če se pecelj brez večjega napora loči od veje, je to dober znak, da je plod pripravljen za obiranje.
Če moramo močno vleči ali vejo zvijati, kutine ne trgamo na silo. Raje preverimo še barvo in vonj ali jo pustimo na drevesu nekaj dni, če vreme to dopušča.
Peti znak je čvrstost. Zdrava, zrela kutina mora biti še vedno trda. Mehki predeli, udrtine in mokre rjave lise niso znaki pravilnega dozorevanja, temveč lahko kažejo na poškodbe ali začetek propadanja.
Ali je treba počakati, da kutine same padejo na tla?
Ne. Padanje plodov ni zanesljiv pokazatelj zrelosti.
Kutine lahko odpadejo zaradi vetra, poškodovanega peclja, bolezni ali drugih obremenitev drevesa. Nekatere zato padejo tudi, ko še niso povsem dozorele.
Še več, plod, ki pade na trda tla, se lahko poškoduje, čeprav je na zunaj videti zdrav. Kutine so namreč občutljive na udarce. Poškodbe se lahko pokažejo šele med skladiščenjem.
Za dolgotrajnejše shranjevanje je zato primernejše ročno obiranje neposredno z drevesa.
Preprost preizkus zrelosti neposredno na drevesu
Če nismo prepričani, ali so kutine že primerne za obiranje, lahko opravimo kratek preizkus.
| Kaj preverimo? | Znak primerne zrelosti |
|---|---|
| Barva lupine | Rumena do zlato rumena |
| Vonj | Izrazit, prijetno sladkast |
| Dlačice | Manj jih je, zlahka jih obrišemo |
| Pecelj | Plod se loči ob nežnem zasuku |
| Trdota | Čvrst plod brez mehkih mest |
Najbolje je izbrati dve ali tri kutine z različnih delov drevesa. Plodove primerjamo po barvi in vonju ter preverimo, ali se kateri brez sile loči od veje.
Če so že lepo rumeni in močno dišijo, ni razloga, da bi čakali na njihovo odpadanje.
Kadar je del plodov še zelenkast, jih lahko pustimo na drevesu nekoliko dlje, če ni nevarnosti zmrzali in so plodovi zdravi.
Ali lahko kutine oberemo še pred popolno zrelostjo?
Lahko, vendar ne prezgodaj.
Kutine lahko po obiranju še nekoliko dozorijo in razvijejo močnejšo aromo. To je uporabno predvsem takrat, ko se bliža močnejša ohladitev, plodovi pa so že dobro razviti in so začeli rumeneti.
Povsem zeleni, zelo nezreli plodovi pa tudi po obiranju morda ne bodo razvili tako polnega vonja in okusa kot kutine, ki so večino zorenja opravile na drevesu.
Britansko Kraljevo hortikulturno združenje priporoča, da kutine pustimo na drevesu čim dlje, vendar jih oberemo pred prvo zmrzaljo.
V Sloveniji je konec oktobra zato smiselno spremljati vremensko napoved. Če so plodovi že rumeni, nima veliko smisla tvegati poškodb zaradi nizkih temperatur samo zato, da bi na drevesu ostali še nekaj dodatnih dni.
Kako shraniti obrane kutine, da bodo čim dlje uporabne?
Za shranjevanje izberemo zdrave in nepoškodovane plodove. Položimo jih v plitev zaboj ali na pladenj, najbolje v eno plast, tako da se med seboj ne dotikajo.
Primeren je hladen prostor z dovolj zračne vlage, kjer plodovi ne zmrzujejo. V ugodnih razmerah se lahko kakovostne kutine ohranijo tudi dva do tri mesece, vendar je treba njihovo stanje redno preverjati. Kutine naj po obiranju nekaj tednov odležijo, saj se tako lahko dodatno razvije njihova aroma.
Plodove z udrtinami ali drugimi manjšimi mehanskimi poškodbami je bolje porabiti prej. Če se pojavi plesen ali obsežna gniloba, takšnega sadja ne shranjujemo skupaj z zdravimi plodovi. Močno plesnive plodove zavržemo.
Kutine lahko uporabimo za kompot, marmelado, žele, kutinov sir ali jih spečemo. Zaradi trdega in pogosto trpkega mesa jih običajno uživamo toplotno obdelane.
Če so kutine na vašem drevesu zdaj že izrazito rumene, močno dišijo in se ob nežnem zasuku zlahka ločijo od veje, je pravi čas za obiranje. Ni treba čakati, da jih na tla spravi veter ali da odpadejo same.
