Na slovenskih vrtovih se spomladi ne sadijo samo sadike. Marsikje se še vedno sadijo flanci ali flance. Beseda zveni domače, skoraj vrtno, kot nekaj, kar sodi med gajbice, motiko, zalivalko in pogovor čez ograjo. A v resnici nosi zanimivo jezikovno sled. Povezana je z nemško besedo Pflanze, ki pomeni rastlina.
Zato ni čudno, da jo najdemo predvsem v pogovornem jeziku, med ljudmi, ki vrtnarjenja niso spoznali iz katalogov in spletnih trgovin, temveč iz domačih gred, tržnic, sosedovih nasvetov in babičinega vrta. V knjižni slovenščini bomo pogosteje zapisali sadike, v vsakdanjem govoru pa marsikdo še vedno reče, da bo šel po flance paradižnika, paprike, solate ali zelja.
Flanci so več kot samo sadike
Beseda flanci ima drugačen občutek kot beseda sadike. Sadike so nevtralne, pravilne, skoraj trgovinske. Flanci pa dišijo po domačem vrtu. Po jutru, ko se iz avta vzame zabojček mladih rastlin, po zemlji, ki se je čez dan že ogrela, in po tistem značilnem vprašanju: “Si že posadil flance?”
V praksi beseda običajno označuje mlade rastline, pripravljene za presajanje na gredo, v rastlinjak, visoko gredo ali večji lonec. Najpogosteje govorimo o flancih paradižnika, paprike, kumar, bučk, zelja, ohrovta, pora, solate in drugih vrtnin. Gre torej za rastline, ki so že prerasle fazo semena in potrebujejo stalno mesto za rast.
Flanci ali flance: kaj je bolj prav?
V pogovoru se uporabljata obe obliki. Nekateri rečejo flanci, drugi flance. Razlika je pogosto narečna ali družinska. Nekdo je besedo prevzel od staršev, drugi od sosedov, tretji s tržnice. Prav zato se pri tej besedi hitro pokaže, kako živ je jezik na vrtu.
V bolj knjižnem zapisu je varnejša izbira sadike, posebej v strokovnih člankih, navodilih ali uradnih besedilih. V blogu, naslovu ali bolj domačem vrtnarskem zapisu pa ima beseda flanci posebno prednost: bralcu takoj prikliče znan prizor. Ne deluje hladno, ampak domače.
>>> Kako se z vrta znebiti bramorja, škodljivca, ki lahko čez noč uniči sadike
Nemška sled v slovenskem vrtnem jeziku
Beseda naj bi izvirala iz nemške Pflanze, kar pomeni rastlina. To ni nič nenavadnega. Slovenski jezik ima zaradi zgodovine, stikov in vsakdanjega življenja veliko izrazov, ki so prišli iz nemščine, nato pa so se prilagodili slovenski izgovorjavi in rabi.
Flanci so lep primer takšne besede. Izvor je tuj, občutek pa popolnoma domač. Beseda se je naselila tam, kjer je bila uporabna: med vrtičkarji, kmeti, prodajalci na tržnici in ljudmi, ki so rastline delili iz rok v roke. Nihče ni potreboval jezikovne razprave, da bi razumel, kaj pomeni vprašanje, ali so flanci že dovolj veliki za presajanje.
Zakaj se je beseda obdržala?
Obdržala se je zato, ker je kratka, jasna in povezana z navado. Vrt je prostor, kjer se jezik pogosto prenaša ustno. Ljudje si ne izmenjujejo samo semen in sadik, temveč tudi besede. Tako se ohranijo izrazi, ki jih slovar morda ne postavlja v prvo vrsto, življenje pa jih uporablja vsak dan.
Na vrtu šteje tudi prava raba besede
Če pišemo nasvet za širše občinstvo, je dobro uporabiti obe besedi. Na primer: sadike, po domače flanci. Tako je članek razumljiv vsem. Bralec, ki išče informacije o sadikah paradižnika, bo našel pravilno besedo, tisti, ki doma reče flanci, pa bo začutil bližino.
To je pomembno tudi za SEO. Ljudje ne iščejo vedno knjižnih izrazov. Nekdo bo v iskalnik vpisal »kdaj saditi sadike paradižnika«, drugi »kdaj posaditi flance«. Dober vrtnarski članek lahko ujame oba svetova, ne da bi bil prisiljen izbrati samo enega.
Beseda, ki pove, od kod prihajamo
Flanci niso samo jezikovna zanimivost. So majhen dokaz, da se vrtna kultura prenaša iz generacije v generacijo. V njih je nekaj narečnega, nekaj zgodovinskega in veliko praktičnega. Beseda je ostala, ker je ljudem služila. Tako kot dobra motika, stara zalivalka ali preizkušena sorta paradižnika.
Zato ni nič narobe, če na vrtu rečemo flanci. V članku lahko zapišemo sadike. V pogovoru čez ograjo pa bo marsikje še dolgo veljalo: »Letos so flanci lepi, samo vreme naj zdrži.« In prav v tem stavku je veliko več kot slovnična posebnost. Je del domačega vrtnarskega jezika, ki ga ljudje razumejo, še preden odprejo vrečo zemlje.
