Martinovo, ki ga praznujemo 11. novembra, danes povezujemo predvsem z mladim vinom, pečeno gosjo, mlinci in druženjem. Toda naši predniki so imeli ob tem prazniku tudi precej drugačne navade. Iz gosjih kosti so napovedovali vreme, pastirjem podarjali posebne kruhke, pokojnim pa v zidanicah puščali vino.
Nekatere stare martinove šege so bile povezane z zaključkom kmečkega leta, druge z verovanjem v dobro letino, zdravje živine in naklonjenost pokojnih prednikov. Pet zanimivih običajev se je ohranilo predvsem v etnoloških zapisih, čeprav se posamezne šege ponekod izvajajo še danes.
1. Iz gosje kosti so napovedovali, kakšna bo zima
Danes martinovo gos največkrat povezujemo s prazničnim kosilom. Nekoč pa so po pojedini posebno pozornost namenili tudi njeni prsni kosti.
Verjeli so namreč, da lahko iz njene barve razberejo, kakšna zima jih čaka.
Po enem od ljudskih verovanj je rjava prsna kost napovedovala zelo mrzlo zimo, bela pa veliko snega. Drugod so ista znamenja razlagali drugače, kar kaže, da običaj ni bil povsod enak.
Napovedovanje prihodnosti iz živalskih kosti je bilo poznano že v starejših obrednih tradicijah. Etnologi v tem vidijo tudi povezavo med martinovo gosjo in predkrščanskimi jesenskimi šegami.
Seveda barva gosje kosti nima znanstveno dokazane povezave z zimskim vremenom. Za naše prednike pa je bilo takšno prerokovanje del prazničnega izročila.
PREBERI ŠE >> Tako boste pripravili najboljše Martinovo kosilo
2. Pastirjem so podarjali kruhke s posebnimi imeni
Martinovo ni bilo praznik samo za vinogradnike. Poseben pomen je imelo tudi za pastirje, saj je bilo povezano z zaključkom pašne sezone.
V nekaterih slovenskih krajih so pastirji ob martinovem dobivali posebne kruhke oziroma hlebčke.
Njihova poimenovanja so se razlikovala od pokrajine do pokrajine. Na Gorenjskem so poznali prešice, na Primorskem vahčiče, v okolici Vrhnike martinčke, v Podjuni pa kržeje.
To niso bili nujno veliki ali razkošni darovi, vendar so imeli pomembno vlogo pri obeleževanju konca letnega dela.
Ohranjeni so tudi zapisi o še bolj nenavadnih običajih. Na Gorenjskem naj bi pastirji ob določenih priložnostih okoli cerkvenega oltarja vodili ovce ali kot darove prinašali lesene figurice goveda.
Takšne navade kažejo, kako tesno je bilo praznovanje povezano z živinorejo in vsakdanjim življenjem na podeželju.
3. Pokojnim so v zidanicah puščali vino in hrano
Ena manj znanih martinovih šeg je bila povezana s spominom na pokojne družinske člane. V Beli krajini so po etnoloških zapisih pokojnim v zidanicah puščali majolke z vinom in kozarce.
V Halozah pa so ponekod na mizi pustili ostanke različnih prazničnih jedi. Verjeli so, da bo takšno ravnanje pripomoglo k obilju tudi v naslednjem letu.
Hrane in vina torej niso vedno pospravili takoj po praznični pojedini. Etnologi te navade povezujejo s starejšimi oblikami darovanja prednikom, ki so se v ljudskem izročilu ohranjale tudi po uveljavitvi krščanskih praznikov.
Danes so takšni običaji večinoma opuščeni, ostaja pa njihov zgodovinski pomen. Martinovo namreč ni bilo povezano samo z veseljem ob novi letini, temveč tudi s spoštovanjem preteklih generacij.
4. Z jabolkom na vinskem sodu so preverjali prihodnjo letino
Vinogradniki so nekoč veliko pozornosti namenjali znamenjem, ki naj bi napovedovala uspešnost naslednjega leta.
Med zanimivejšimi običaji je postavljanje jabolka na vinski sod. Vanj so zapičili različna zelišča ali začimbe, med drugim klinčke in cimet.
Nato so opazovali, kaj se bo z jabolkom zgodilo.
Če se je lepo posušilo, so to razumeli kot znamenje dobre prihodnje letine. Če je začelo gniti, so pričakovali slabši pridelek.
Takšne šege so bile povezane z vinogradniško tradicijo, ponekod pa jih ob martinovanju še vedno simbolično obujajo.
Pri tem seveda ni šlo za zanesljivo napovedovanje pridelka, temveč za ljudsko verovanje. Uspešnost vinske letine je v resnici odvisna predvsem od vremena, zdravja vinske trte in razmer med rastno sezono.
5. Sklepali so dogovore in poravnavali obveznosti
Za naše prednike martinovo ni pomenilo zgolj praznične pojedine, temveč tudi pomemben mejnik v kmečkem koledarju.
Do tega časa so bila številna jesenska opravila že zaključena, pridelki pospravljeni, živina pa se je vračala s pašnikov.
Martinovo je bilo zato v nekaterih okoljih povezano s poravnavanjem računov, plačevanjem obveznosti in sklepanjem novih dogovorov.
Ponekod je bilo povezano tudi s porokami. Etnološki zapisi omenjajo posebno svatovsko vino, ki ga je duhovnik blagoslovil med poročnim obredom.
Šega blagoslavljanja poročnega vina in nazdravljanja se je med drugim ohranila v izročilu Podravja.
Martinovo je tako simbolično označevalo konec enega obdobja in začetek drugega. Po zaključeni letini je prišel čas za druženje, praznovanje in načrtovanje prihodnjega leta.
Zakaj je toliko starih običajev izginilo?
Velik del martinovih šeg je bil neposredno povezan s kmečkim načinom življenja.
Pastirji so imeli drugačno vlogo kot danes, družine so bile močno odvisne od lastnega pridelka, uspešna letina pa je lahko odločala o tem, kako bodo preživele zimo.
S spremembami načina življenja so številni običaji izgubili svoj prvotni namen. Nekateri so ostali del lokalnih praznovanj, drugi pa so se ohranili samo v zapisih in pripovedih starejših generacij.
Tudi današnje martinovanje se precej razlikuje od nekdanjega. Velike javne prireditve, turistična martinovanja in organizirani krsti mošta so v ospredje postavili predvsem vino in kulinariko.
Če boste ob letošnjem martinovem obiskali katero od slovenskih zidanic ali družinskih srečanj, lahko starejše povprašate, kakšne šege so poznali v njihovem kraju.
Morda se kdo še spominja prerokovanja iz gosje kosti, posebnih kruhkov ali drugih običajev, ki jih mlajše generacije ne poznajo več.
