Ribežen je beseda, ki jo v slovenskih kuhinjah uporabljamo že več stoletij. Pomeni pripomoček za ribanje zelja, repe, krompirja, sira in drugih živil. Toda izraz ni izvorno slovenski. Prevzeli smo ga iz nemščine, kjer je prvotno pomenil “železo za ribanje”. Beseda se je tako dobro udomačila, da je danes del slovenskega knjižnega jezika.
Marsikdo se še spomni velikih lesenih ribežnov, na katerih so pred zimo ribali zelje in repo. Drugi ob besedi najprej pomislijo na kovinski kuhinjski pripomoček, s katerim naribamo sir ali korenje.
Čeprav so se ribežni skozi leta spreminjali, je njihovo staro ime ostalo skoraj nespremenjeno.
Beseda je prišla iz nemščine
Izvor izraza pojasnjuje Slovenski etimološki slovar Marka Snoja, ki je dostopen na jezikovnem portalu Fran.
Slovenska beseda ribežen oziroma ribež izvira iz srednjevisokonemške besede rībīsen. Iz nje se je pozneje razvila sodobna nemška beseda Reibeisen.
Sestavljena je iz dveh delov. Nemški reiben pomeni ribati oziroma drgniti, Eisen pa železo. Prvotni pomen je bil torej povsem dobeseden: železo, s katerim nekaj ribamo.
Zanimivo je, da besedo v slovenščini poznamo že iz 17. stoletja. To pomeni, da je bila v uporabi že dolgo pred sodobnimi kuhinjskimi pripomočki.
V slovenščino je prišla v obdobju tesnih jezikovnih stikov z nemško govorečim prebivalstvom, ko so se v vsakdanji govor vključile številne besede za gospodinjske predmete, obrti in opravila.
Nekoč je bil ribežen nepogrešljiv pri pripravi ozimnice
V preteklosti ribežna niso uporabljali samo za pripravo posameznega obroka.
Na številnih domačijah je bil velik lesen ribežen z vgrajenimi kovinskimi rezili pomemben pripomoček pri jesenskem pripravljanju ozimnice.
Z njim so ribali večje količine zelja in repe, ki so ju nato solili ter nalagali v lesene čebre za kisanje.
Večji ribežni so omogočali hitro delo, vendar je bilo treba paziti na ostre kovinske nože.
Pogosto je pri ribanju sodelovalo več družinskih članov. Eden je pripravljal zelenjavo, drugi jo je ribal, tretji pa je skrbel za nalaganje in soljenje.
Takšne priprave ozimnice so bile povezane z jesenskimi opravili, ki so danes v številnih gospodinjstvih precej redkejša.
Manjši kovinski ribežni so bili namenjeni vsakdanji kuhi. Uporabljali so jih za ribanje hrena, krompirja, starega kruha in drugih živil.
Zakaj še vedno rečemo ribežen in ne strgalo?
Slovenščina pozna tudi druge izraze za podobne pripomočke, med njimi strgalo in strgalnik.
Toda beseda ribežen se je ohranila, ker je bila že dolgo del vsakdanjega govora.
Poleg tega je povezana z glagolom ribati, ki ga še danes redno uporabljamo. Ribamo zelje, sir, krompir, hren, pa tudi tla in druge površine, kadar jih temeljito čistimo.
Zato se beseda ribežen današnjemu govorcu pogosto zdi povsem domača, čeprav izvira iz nemščine.
Slovar slovenskega knjižnega jezika jo tudi uradno navaja kot poimenovanje za pripravo z rezili ali ostrimi izboklinami, namenjeno ribanju.
Torej ne gre za napačno ali zgolj narečno besedo. Ribežen je pravilna slovenska beseda, ki jo lahko brez zadržkov uporabljamo tudi v knjižnem jeziku.
Ob njej je v slovarju zapisana še krajša različica ribež.
Ko boste naslednjič v kuhinji segli po ribežnu, se boste morda spomnili, da ima njegovo ime precej dolgo zgodovino.
In če imate doma še star lesen ribežen za zelje ali repo, ga je vredno ohraniti. Takšni pripomočki niso le spomin na nekdanja gospodinjska opravila, temveč tudi na besede, ki so jih uporabljale številne generacije pred nami.
