Pomorci imajo svoj koledar, ki ga ljudje na kopnem pogosto težko razumejo. Zanje leto ni vedno razdeljeno na pomlad, poletje, jesen in zimo, temveč na odhode, prihode, pogodbe, vkrcanja, čakanja, plovbe in kratke tedne doma. Zato ni čudno, da jih ob vrnitvi skoraj vedno pričakata dve isti vprašanji: kdaj si prišel in kdaj greš?
Na prvi pogled sta nedolžni. Skoraj vljudnostni. Podobni tistemu, ko nekoga vprašamo, kako je, čeprav ne pričakujemo dolgega odgovora. A pri pomorcih imata ti vprašanji posebno težo. V sebi nosita ves ritem življenja med morjem in kopnim. Prvo vprašanje pomeni dobrodošlico. Drugo pa že odpira vrata naslednjemu slovesu.
Za človeka, ki dela na morju, dom ni vedno kraj stalnosti. Dom je prostor, kamor se vrača. Včasih utrujen, včasih spremenjen, včasih z glavo še vedno na ladji. In prav zato ga vprašanje o naslednjem odhodu lahko zadene prej, kot bi si sogovornik mislil.
Prihod domov ni takojšen povratek v vsakdan
Pomorec se fizično vrne hitro. Stopi z ladje, sede v avto, pride na dvorišče, objame domače, odloži torbo. A v glavi se vrnitev dogaja počasneje. Za njim so tedni ali meseci drugačnega ritma. Nočne straže, strojni hrup, veter, zaprti prostori, tuja pristanišča, disciplina in občutek, da je del posadke, kjer vsak ve, kaj mora narediti.
Doma je vse bolj mehko. Čas se raztegne drugače. Nihče ne napove izmene, nihče ne kliče po radiu, nihče ne meri dneva po uri na mostu ali v strojnici. A to ne pomeni, da pomorec takoj zdrsne v domači mir. Potrebuje nekaj dni, da ujame ritem hiše, družine, otrok, prijateljev in kraja, iz katerega je odšel.
Vprašanje, ki je v resnici pozdrav
“Kdaj si prišel?” je pogosto najlepše vprašanje. V njem je radovednost, veselje in priznanje, da je bil človek odsoten. Pomorec ga sliši v trgovini, pri sosedu, v gostilni, na ulici, pri sorodnikih. To vprašanje pomeni: opazili smo, da te ni bilo, in zdaj si spet tu.
A hkrati ga spomni, da je njegov prihod vedno dogodek. Ljudje, ki vsak dan delajo v isti službi in se vračajo domov popoldne, nimajo takšnih prihodov. Pomorec pa se vrača kot nekdo, ki je bil zares odsoten.
Drugo vprašanje pride skoraj prehitro
Komaj se usede za mizo, že ga nekdo vpraša: “Kdaj greš nazaj?” To ni nujno nesramno. Večina ljudi sprašuje iz zanimanja. Pomorski poklic jim je nekoliko skrivnosten. Radi bi vedeli, koliko časa bo doma, kam gre, koliko traja pogodba, ali pluje daleč, ali je ladja velika, ali bo za praznike doma.
Toda za pomorca je to vprašanje lahko neprijetno, ker mu skrajša čas doma, še preden se je ta zares začel. Namesto da bi bil v trenutku, začne v mislih računati dneve. Še tri tedne. Še deset dni. Še en vikend. Še rojstni dan, potem priprava torbe.
Družina živi med dvema datumoma
Pomorski poklic ne vpliva samo na človeka, ki pluje. Vpliva na partnerja, otroke, starše in prijatelje. Družina se navadi živeti v valovih. Nekaj časa je eden od staršev odsoten, drugi doma nosi več bremena. Nato se vrne in hiša se spet prilagaja. Včasih je veselje veliko, včasih pride tudi napetost, ker se vloge ne zamenjajo tako enostavno.
Otroci pomorcev zelo dobro razumejo koledar odhodov. Vedo, kdaj bo oče ali mama doma, kdaj bo spet treba na ladjo, kdaj bo mogoče poklicati in kdaj je povezava slaba. Odrasli včasih mislijo, da se otroci navadijo. Res se navadijo, a to ne pomeni, da jim je vedno lahko.
>>> MORDA BI VAS ZANIMALO TUDI: Najdaljše in najkrajše vožnje s trajektom na Jadranu
Pomorsko življenje ima posebno samoto
Ljudje na kopnem si pogosto predstavljajo morje kot razgled, sonce in pristanišča. Pomorci vedo, da je morje tudi delo, odgovornost in osamljenost. Ladja ni križarjenje, temveč delovno okolje. Tam ni domače kuhinje, domačega jezika na vsakem koraku, običajnih nedelj in spontanih srečanj.
Zato sta vprašanji “kdaj si prišel” in “kdaj greš” tako močni. Obe govorita o razdalji. Prvo o razdalji, ki se je končala. Drugo o razdalji, ki se bo spet začela.
Ni vsak odhod enak
Nekateri odhodi so lažji, drugi težji. Lažje je oditi, ko veš, da je doma vse urejeno. Težje je, če je otrok bolan, če so doma skrbi, če se bliža praznik ali če je prejšnja plovba pustila utrujenost. Pomorec pogosto ne pokaže vsega. Navadi se pakirati tiho, urejati dokumente, preverjati opremo in se posloviti brez velikega prizora.
Dve vprašanji, ki ju lahko izrečemo bolj nežno
Nič ni narobe, če pomorca vprašamo, kdaj je prišel. Tudi vprašanje o odhodu ni prepovedano. A včasih ga lahko izrečemo z več občutka. Namesto da takoj po pozdravu vprašamo, kdaj gre nazaj, mu lahko najprej pustimo nekaj prostora. Kako si? Si se spočil? Kaj ti najbolj paše doma? Si vesel, da si nazaj?
Pomorci niso samo ljudje z zanimivim poklicem. So ljudje, ki se ves čas učijo živeti med prisotnostjo in odsotnostjo. Njihovo delo prinaša kruh, izkušnje in širino, a zahteva tudi veliko odpovedi.
Morda prav zato ti dve vprašanji ostajata tako značilni. Kdaj si prišel? Kdaj greš? Vmes pa je tisto najbolj dragoceno: čas doma. Kratek, včasih nepredvidljiv, pogosto prehiter. Čas za kavo v domači kuhinji, sprehod po znani ulici, kosilo brez urnika posadke in večer, ko nihče ne gleda proti pristanišču.
Pri pomorcih se življenje ne meri samo po miljah. Meri se tudi po prihodih in odhodih. In po ljudeh, ki znajo med obema vprašanjema pustiti dovolj prostora za tišino, bližino in navaden domači dan.
